Topla izpoved začinjena z odtenki jadranskega morja in z naslovom Ciprese in limone je Hani B. Kokot prinesla največ naklonjenosti obiskovalcev naše facebookove strani in osvojila Medmetovo nagrado za kratko kratko zgodbo po izboru bralcev. 

Hana Bujanović Kokot (2002) niha med kratko prozo in poezijo, ki ju objavlja v raznih literarnih revijah, antologijah in zbornikih, med drugim tudi Poetikon, Pesem si in Novi zvon, že tretje leto je sourednica literarnega zbornika Gimnazije Kranj. Organizira in vodi literarne dogodke in delavnice v Layerjevi hiši, Centru za poezijo Tomaža Šalamuna in Trubarjevi hiši literature. Ustanovila je Projekt Hestija, skozi katerega želi mladim nuditi prostor, kjer lahko ustvarjajo, hkrati pa prejmejo spodbudo ter mentorstvo.

Ciprese in limone

Njegovo stanovanje preplavljajo vonjave, ki jih ne poznam, tako močne so, da jih lahko čutim celo na konici jezika. Z obema dlanema se oklepam njegove podlakti in mu zvesto sledim v upanju, da se ne spotaknem. Ko me posede na visok barski stol z obloženim sedalom, se z obema rokama oprimem roba mize in ne premaknem. Glavo nagnem rahlo nazaj in si vzamem trenutek, da zaobjamem vse, kar se dogaja okoli mene. Kuhinja mora biti pred mano, saj od tam v moj obraz udarja vlaga prepletena z vonjem pečene ribe in česna, na svoji levi slišim odpiranje hladilnika in tik za tem njega, ki tiho preklinja.Začutim rahle mravljince v prstih, ki se še vedno oklepajo jedilne mize in popustim prijem. Z obrazom sledim zvokom njegovih gibov in začutim piš vetra, ko odpre okno. Pustim, da hladen zrak udari ob moje priprte veke in vdihnem morje, ki pride z njim. Ko kuha, si žvižga. Slišim šumenje copat, ko se premika po kuhinji, preprostost in naglost gibanja izda, kako dobro pozna prostor okoli sebe. Kako domače se počuti in kako zelo zaupa svojim čutom. Dolgo je bilo, odkar sem se počutila domače. Ne zaznam, kdaj se obrne proti meni. Svojo dlan položi na mojo, drugo pa mi privzdigne, vanjo potisne vinski kozarec in jo počasi vodi k mojemu obrazu. Vdihnem vonj s priokusom mandlja, čutim, kako moja lica pordijo, kar potrdi tudi njegov smeh. »Pinot,« reče. Poskusim skriti naježene roke in rahel drget spodnje ustnice. Kozarec ponesem k ustom in ga počasi nagnem, pustim, da okus belega vina za trenutek obstane na mojih ustnicah, preden jih počasi obliznem. On se vrne nazaj h kuhi. Spet žvižga. Zrak prežame vonj peteršilja, ki se širi hkrati z zvokom sekljanja, slišim, kako na pult položi posodico in z nožem iz deske spraska nasekljan peteršilj. Ponovno odpiranje steklenice, slišim, kako pokrovček pade po tleh, on zakolne. Glavo spet nagnem nazaj, lasje mi padejo z ramen in veter mi vonj iz štedilnika ponese naravnost v nosnice. Preden se zavem, kaj se dogaja, on stoji poleg mene, čutim njegov dih na mojem licu. Njegova dlan počiva na mojem stegnu, ko diha prepoznam vonj česna in vina, ki sem ga malo prej okušala. Počasi se obrnem proti njemu, previdno, saj nisem prepričana, kako daleč je. Ko obmirujem, se s konico svojega nosu dotikam njegove. Zdaj vonjam tudi njega – tisti parfum, s pridihom cipres in limone, ki mi je bil tako všeč že prvič, ko sva se srečala. Z jezikom na spodnji ustnici iščem še zadnje sledi vina in pustim njegovi sapi, da uide v moje nosnice. Telesu pustim, da se sprosti in zaupa njegovemu prijemu. »Riba je pečena. Boš tržaško omako tudi?«Naenkrat nisem več lačna. Doma sem.