Prejemnica letošnje Medmetove nagrade za najboljšo kratko kratko zgodbo po izboru žirije je miniatura z naslovom Akvarij. Delo, ki ga je napisala Ajda Bračič, odlikuje poetični slog, pretanjen posluh za atmosfero in simbolična govorica, ki se dopolni v pretresljivo osebno izpoved.

Ajda Bračič je študirala arhitekturo ter službuje kot izvršna urednica revije Outsider. Poezijo je med drugim objavljala na spletnem mediju LUD Literatura in v zborniku Rukopisi, kolektiv Ignor pa je v letu 2018 izdal chapbook njene poezije z naslovom gravženroža. Leta 2020 je bila izbrana med finaliste Pesniškega turnirja Založbe Pivec. Njena kratka proza je bila objavljena v revijah Literatura in Sodobnost ter na radiu ARS, v letu 2020 pa se je njena kratka zgodba Škrlatica uvrstila tudi med finalistke natečaja za najboljšo kratko zgodbo po izboru revije Sodobnost.

Akvarij

V akvariju sta bili dve zlati ribici. Manjša je ihtavo krožila po obodu, večja pa je negibno lebdela tik pod gladino. Za hip sem premišljal, kakšen se jima mora zdeti moj obraz z notranje strani stekla: velikanski in popačen.
»Tukaj je tvoja brisača, tukaj pa imaš sveže spodnjice,« je rekla teta Sanda in cepetaje naokrog odpirala vratca omar. Njen dolg obraz, njena sponka za lase z umetnimi biseri.»Ti je tvoja nova soba všeč?«
Moja mama je sovražila ribe. Seveda jih nismo nikoli jedli, tudi prinesti jih nismo smeli v stanovanje, še omenjati ne. Potrkal sem na steklo, da bi videl, če se bo večja riba zganila. Ni se.
To je bilo torej to: brisača, spodnjice, pisalna miza, akvarij z dvema ribama. Prazno potovalko sem zatlačil pod posteljo. Zvečer mi je teta Sanda prinesla kozarec toplega mleka in me nekam jokavo vprašala, če se želim pogovoriti. V polmraku sem komaj še razločil oražno kepico, ki se je s hrbtno plavutjo negibno dotikala gladine.
Zdaj sem bil že skoraj povsem prepričan: bila je mrtva.