Franjo Nagulov je hrvaški pesnik in pisatelj, rojen leta 1983. Končal je študij hrvaškega jezika in književnosti ter knjižničarstva na Filozofski fakulteti v Osijeku. Do zdaj je izdal deset zbirk poezije, dve pesniški zbirki v obliki elektronske knjige in dva romana. Objavlja v različnih hrvaških in tujih revijah, njegova poezija je prevedena v angleški, nemški in slovenski jezik. Uvrščen je v več antologij sodobne hrvaške poezije, za svojo delo je prejel tudi več literarnih nagrad.
Živi in dela v Vinkovcih.
Izbor poezije iz zbirke Dežela zahajajočega sonca (Zemlja zalazećeg sunca, Brodski kulturni krug & amp; Đakovački kulturni krug, 2019).
Izbor je prevedel Tomo Podstenšek.
(tistim, ki vedo)
Šele ko umrem, jim lahko poveste, kdo sem: povejte jim vse, kar sem
vam govoril, preden sem se povlekel v tišino, načrtujoč maščevanje,
posledice katerega bodo, če se nam posreči, daljnosežne. Povejte jim,
kdo sem in jih, v mojem imenu, pošljite k črnemu vragu!
(tistim, ki vedo, drugič)
Lagal sem, ko sem rekel, naj jih v mojem spremenljivem imenu pošljete
k vragu; raje jih pošljite v materino! Nagovorite jih
z njihovim jezikom, razumeli vas bodo. Mogoče se bodo celo prestrašili in vam
za en vikend prepustili državo. Kar je dovolj, da jo,
skromni kot ste, podarite v dobrodelne namene.
(tistim, ki vedo, tretjič)
Šele ko bom umrl, boste vi, ki veste, spoznali, da
ste se zmotili. Tako je najboljše: na pogrebu trdo vezanega
avtorja, ob navzočnosti predstavnikov lokalnih medijev,
si boste zaželeli prebrati pesem prepovedanega pesnika,
posvečeno tistim, ki vedo. Eno od treh ali štirih, ki se
nahajajo v tej zbirki. A zaradi bojazni za svoje bližnje boste
v stilu sekundarnih upornikov hitro
odnehali.
***
Trudim se ostati živ, dokler ne pokopljem mame. Če
bom imel dovolj denarja, jo bom pokopal v hrastovi krsti.
In naročil bom plehmuziko: moja mama se zgrozi ob
misli, da bo na poslednji počitek pospremljena v
popolni tišini. Če bom imel dovolj denarja, ne bom
dovolil, da se ji, ko umre, karkoli zgodi.
***
Ker je debela, bodo mojo mamo črvi jedli
več mesecev. Duša bo ostala ujeta v metafori,
ki jo bom s kuhinjskim nožem narezal na četrtine
in tako naredil prehod za spomin, ki ga lahko
mrtvi odnesejo s seboj. Potem bom z branjem
tega besedila nazaj priklical meglo, ki bo po
ustaljeni navadi kraj zločina spremenila v
svetišče.
***
Mojo mamo bodo zato, ker je moja, razglasili za čarovnico,
ki je v mladosti jedla gibanico, polnjeno z
mesom človeških otrok, in občevala z nečistim. Potem
bodo prignali hišne ljubljenčke, da se ji poščijejo na grob.
Ne bo ji pomagal niti Splošni zakon o kazenskem postopku
iz leta 1768. Marija Terezija je tudi sama sovražila
čarovnice. Med gradnjo cesarstva se je njeno visočanstvo srečalo
z veliko nepojasnljivimi pojavi.
***
S svetim Ilijo v objemu ljubice,
recimo: iz česar izhaja, da je prepovedani
vinkovški pesnik sin starozaveznega
svetnika in čarovnice obsojen na doživljenjsko
politično korektnost.
***
(tistim, ki vedo, četrtič in zadnjič)
Vi, ki veste – veste preveč!