Torej: začelo se je tako, da sem se rodil, svojemu priimku primerno, na martinovo leta 1961. Prvih skoraj petdeset let sem živel na Zgornji Velki. Ta je znana tudi kot Marija Snežna, z njo pa je povezanih obilo pisateljev in drugih kulturnikov, na primer Majcni, Partljič, Jančar, Kolbič, Kuntner, Fujsova, Tomažič, Hedl, Marija Pivec in seveda moj oče Tone. Nekako logično je torej, da tudi sam pišem.
V čudovitih časih v drugi polovici sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo ustanovili Klub Trate, ki je kmalu postal znan po vsej državi in o katerem je bilo, med drugim, napisanih tudi že kar nekaj znanstvenih študij. V klubu so delovale mnoge glasbene skupine, tudi Butli in CZD, Center za dehumanizacijo, katerih član sem bil. Takratna alter scena v klubu Trate je bila izjemna in lahko rečemo tudi edina zunaj urbanih središč. Koncertirali smo na Novem rocku, po vsej takratni državi in tudi zunaj meja, prejeli priznanje Zlata ptica in še in še. Prve kratke zgodbe sem napisal že proti koncu tistega obdobja, potem pa v vseh teh dolgih letih do danes občasno še kakšno. Z leti se jih je nabralo kar nekaj, v zadnjem času pa nastajajo vedno bolj pogosto.
Najprej sem imel zgodbe le zase, pred dobrima dvema letoma pa sem eno od njih, zgodbo Zajec, vendarle poslal na literarni natečaj za kratko zgodbo in dobil prvo nagrado, lani pa priznanje za zgodbo Na kratko o Simonu in meni. Vmes so izdali zbirko mojih kratkih zgodb Krajšnice. Če upoštevamo, da imam namen živeti vsaj sto let

Kratko zgodbo Guma sem napisal kot reakcijo na nenehno množenje ljudi (in srečevanje z njimi), ki vedo vse o vsem, ki imajo o prav vsaki stvari na svetu mnenje, ki je seveda edino pravilno in ki ne sprejemajo ničesar, kar se ne sklada z njihovim pogledom na svet.

Guma

Kar počila je. Kupil sem jo nekaj dni prej, bila je draga. Prodajalec je vztrajal, da pri pnevmatikah definitivno velja, da več daš, več dobiš. Rekel je pnevmatika, ne guma. Zdelo se mi je, da to doda nekaj prepričljivosti njegovim besedam.
Zdaj pa sem stal ob avtu in strmel v dober pedenj dolgo luknjo. Vzroka zanjo ni bilo mogoče spregledati, kos kovine je štrlel iz nje. Kaj hudiča počne takšna stvar na cesti? Dobro da sem uspel ustavit in me ni vrglo v jarek. Sled zaviranja se je jasno videla na asfaltu.
Jeza se je pojavila nekaj trenutkov kasneje, ko sem se zavedel, da bom imel velike stroške in da je tudi rezervna guma prazna. Zaklel sem in brcnil v tisti kavelj.
»Čevlje si boš uničil.« Nisem ga slišal priti. Slonel je na ograji in žvečil zobotrebec.
»Nihče je ne bo mogel zaflikati. Čisto je fuč. Moral boš kupiti novo.«
»Vem ja,« sem skoraj zavpil. Od kod se je vzel? Mora biti povsod kakšen firbec? Bil je visok, s sivečimi lasmi in brki, v zdelanih hlačah in modrem delavskem plašču. Iz žepa na prsih so štrleli trije kuliji.
S težavo sem potegnil kovino iz gume. Na eni strani je bila ploščata, na drugi strani pa zelo ostra. Bleščala se je v žarkih zahajajočega sonca, kar me je, kdo ve zakaj, še bolj razjezilo. Če bi bil sam, bi jo zabrisal v travo, tako pa sem jo le odložil na rob ceste in preklinjal v mislih. Moški je nekajkrat pihnil skozi nos. Najbrž se dela nisem lotil tako, kot bi se po njegovem moral.
»Rezerve nimaš, ne? Jasno. Pri nas nihče ničesar ne planira, niti za dan naprej. Zato je tako kot je!« Pljunil je v jarek. »Moja bivša je imela vsaj deset gumidefektov, a je ni izučilo. Počila je preluknjano gumo v prtljažnik in čakala na čudež. Nikoli ne bom zastopil te logike. Taka je bila, kot naši politiki. Glej, na primer, tistega…«
»Je tu blizu kak vulkanizer?« sem ga prekinil.
»Bil je, a se mu ni splačalo. Bil je dovolj pameten, da ni želel delati za državo in preklete davke. Raje je pustil vse skupaj in šel v tujino. Zunaj je vse drugače! Žena je ostala doma, dokler on ne bi zrihtal stanovanja tam nekje pri Frankfurtu. Fejst je bila, ravno prav okrogla.«
Zadovoljno je cmokal.
»Ni čudno, da ni minil niti mesec, ko je začel hodit k njej …«
»Glejte, telefon se mi je izpraznil,« sem ga spet prekinil. Koga zanima bivši obrtnik in njegova debela žena.
»Mi lahko posodite svojega, da pokličem ženo?«
»No, lahko bi ga posodil. A za kaj pametnega, ne za klicanje žene. Si dec ali nisi? Kaj lahko ona pomaga? Zato gre ta država k vragu, ker ni nikogar, ki bi udaril po mizi in naredil red. Vsi bi samo jokcali pri babah, nikogar pa ni dovolj v hlačah, da bi rešil, kar se rešiti da.«
Spet je pljunil v jarek.
Zijal sem vanj z odprtimi usti. Nisem mlad, marsikaj sem doživel, ampak takšnega tipa ne srečaš pogosto. Če sploh.
»Saj vas prosim samo za kratek telefonski klic. Plačal bom, ne se bat.«
Pokazal sem denarnico.
»Ne gre za denar, jebemti. Misliš, da sem tak revež?«
Razburjeno je vzel zobotrebec iz ust in me divje gledal.
»Ne, ne, nič takega,« sem ga poskusil pomiriti. »Le za pomoč prosim.«
Bil je pač edini človek tam okoli in počasi se je delal mrak.
Nekaj časa me je gledal, potem pa vtaknil zobotrebec nazaj v kot ust. Kriza je bila mimo. Zazrl se je tja, kjer je v vedno gostejšem mraku ležala vas.
»Včasih je bila to moja zemlja!«
Zamahnil je proti cesti.
»Pa mi jo je banda vzela. Javni interes, so rekli. Kakšen interes neki! Tu nima kdo kaj javnointeresiti in mi smrdeti z avti pod okni.«
Pogledal sem proti hiši, ki je stala vsaj petdeset metrov proč.
»Lastnina je sveta! To je jasno vsakomur na svetu, samo ta država se dela, kot da se je to ne tiče.«
Še en pljunek se je v jarku pridružil prejšnjima.
»Mi boste posodili telefon?«
»Soseda je takoj podpisala in dala svojo zemljo za cesto,« se ni dal motiti.
»Jasno. Nikoli ni bila normalna. Moj bratranec je hodil z njo, marsikaj mi je povedal. Cela njena žlahta je ista. Njen stric ima v kopalnici ploščice oštevilčene. Na neparnih ima narisan srp in kladivo, na parnih pa križ. Vsak dan jih prešteje, potem pa sosedom razlaga, da je zaenkrat neodločeno in da še nihče ni zmagal.«
»Telefon,« sem obupano zastokal, a je mlel naprej.
»A baraba ni bil. Pred leti mi je za mali denar prodal dober bicikel, še zdaj ga imam. Pa zastonj mi ga je popravil, ko sem z njim padel doli pred gostilno. Nisem bil pijan, samo pošteno razkurjen. Slavko je za šankom razlagal, da se veliko vozi po Franciji in da so tam vozniki zelo vljudni. Ti ne bi znorel? Kje si videl vljudnega francoskega šoferja, povej mi. Kaj šoferja, kje si videl vljudnega francozarja? On je kar trdil svoje in ni nehal, dokler mu nisem pritisnil ene čez gofljo, potem pa so me njegovi prijatelji zbrcali ven na cesto.«
Naslonil sem se na avto in premišljeval, kaj naj. Do hiš, ki so se v dolini komaj še videle, je bilo daleč, zato se mi je zdelo bolje počakati, da bo kdo pripeljal in mi pomagal. Promet je redek, a slej ko prej se mora kdo prikazati. Skrbelo me je le, ali mi bo v temi hotel ustaviti. Jaz bi se obotavljal, če bi nekdo štopal tako na samem.
»Tudi najljubše hlače sem si strgal, ko sem padel. Kupil sem jih od enega Rusa. Dobra roba, takih ne delajo več. V tej državi tako ali tako ne delajo več ničesar, kar bi bilo kaj vredno. Rozi je lani kupila računalnik, a je crknil po treh dneh.«
Bil sem tako obupan, da sem vprašal, kdo je Rozi.
»Simonova žena, kdo pa. On hodi v telovadnico, si misliš? Čez dan v službo, zvečer pa telovadit. Pravi, da je v kategoriji nad petdeset let slaba konkurenca in je zato pravi čas, da postane bodibilder. Rozi je sama in je nabavila računalnik. Kot da ne bi imela kaj delat po hiši. Danes vsi samo visijo na internetu, delati pa noče nihče. Če bi bil jaz na vladi, bi dal vsakemu kramp in lopato, pa ajd na delo. Sami lenuhi vsepovsod. Banda!«
Pred hišo se je nekajkrat zapored prižgala in ugasnila luč. Očitno tale ne živi sam, sem bil resnično presenečen.
»Večerja, večerja,« je bil navdušen. »Skrajni čas, sveži zrak me je zlakotnil.«
Obrnil se je in odšel.
»Kaj pa telefon? Za minutko?« sem brez upanja še enkrat poskusil.
Samo zamahnil je z roko. Ko je prišel do hiše, se je obrnil in zavpil tako glasno, da sem ga razločno slišal:
»Nasloni tisto železo na ograjo. Jutri ga bom spet rabil!«