Tom Veber, rojen 2. 6. 1995 v Mariboru, je v času izobraževanja na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor začel z ustvarjanjem na umetniškem področju. Bil je član ansambla gledaliških skupin Gnosis in English Student Theatre, pel pa je tudi v Akademskem pevskem zboru Maribor. Po zaključku srednje šole sodeluje v gledaliških predstavah v gledališču Glej, klubu Tiffany in v Plesnem teatru Ljubljana. Predvsem pa se v zadnjem času posveča literarni dejavnosti. Pesmi objavlja v revijah: Mentor, Dialogi, Poetikon, Literatura, sodeluje na pesniških slamih in gostuje po Sloveniji s poetično monodramo Realizem je rezerviran za klovne, osnovano na avtorski poeziji, s katero je nastopil na festivalih Poleti v NUK in na Trnfestu. Je zmagovalec Pesniške olimpijade 2018, uvrstil pa se je tudi v finale Pesniškega turnirja 2019. Njegove pesmi so prevedene v nemščino, angleščino, hrvaščino, madžarščino in v grščino. V soorganizaciji MKC Maribor in organizacije Maribor skozi rožnata očala je organiziral enega izmed prvih LGBTQ literarnih večerov v Mariboru z naslovom Mlada slovenska lezbična in gejevska literatura z gostjo Suzano Tratnik. Letos je izšel njegov pesniški prvenec Točka preloma pri Literarni hiši Maribor, prav pa tako pa je letos postavil tri razstave: Brstenje, Stičišča in Visok polet s teboj, kjer se je ukvarjal s prostorsko postavitvijo poezije.

CIKLUS O SREČI

I.
Sreča je
ko prvo noč
prespiš pri fantu
brez pižame
brez odeje
in je poletje
rdeče voljno
in najino.

II.
Sreča sva
jaz in ti
ob nedeljah
na tvojem balkonu
nad Ljubljanico
ko je sonce
iste barve
kot tvoje ustnice.

III.
Sreča smo mi
mali pizduni
na avtoštopu
do Dunaja
ali v banji
ko si ližemo rane.

***
V tej pesmi zame ni prostora
tudi zate bralec ga ni dovolj
ta pesem je majhna
premajhna
da bi jo lahko razumel
ali videl s povečevalnim steklom.

***
Vse kar je ostalo je bilo belo
pepel ki mi je padal po roki
se je spremenil v sneg
ulične svetilke
so dobile zobe
in najina dvojina
je zbledela v megli.

***
Rekel si mi naj hodim
in sem hodil
rekel si mi naj pišem
in sem pisal
rekel si mi naj živim
in sem telebnil po tleh.

SOLATA
Tvoja poezija me spominja
na ovenelo solato
zavreči moraš tri četrtine
da prideš do sladke sredice.

***
Prelomil sem se na praštevila
globlje
kot lahko seže svetloba.

***

Majhne konstante časovnosti trkajo ob zatišje mojega uma.

IKARUS
Alexanderplatz je bil brez ljudi
morje preplavlja zelene poljane
in vse je večer in jutra ne bo
dokler ne padeva jaz in ti
moje luči ne vidijo svita
in ne vedo da je to trepet
oboje je laž.

(Sestavljanka pesmi Srečka Kosovela)