Simon Černelč

je rojen 2. 5. 1979 v Celju. Odraščal je v Bistrici ob Sotli, kjer je opravil tudi osnovno šolanje. Leta 1999 je v Celju končal gimnazijo in opravil maturo. V svojih dijaških letih je osnoval rock skupino Malik, ki je v času njegovega študija likovne pedagogike v Mariboru skupaj s tremi drugimi rock zasedbami iz Bistrice ob Sotli izdala kompilacijsko zgoščenko z naslovom Urok (2005). Svoj prvi samostojni album z naslovom Praznoverje je skupina izdala leta 2010.
Leta 2014 je bil zaposlen na radiu Marš, za katerega je posnel precejšnje število radijskih iger, med drugim tudi serijo sodobnih priredb slovenskih ljudskih pravljic.
Njegova leposlovna dela so objavljena v Apokalipsi, Mentorju in Sodobnosti.


Zgodba z naslovom Moja osebna vedeževalka je primer angažirane spekulativne kratke proze, ki odpira aktualna filozofska in moralna vprašanja povezana z bliskovitim razvojem biometrične tehnologije in bralca spodbuja k načelnemu razmisleku o sistemu, v katerem živimo.

Moja osebna vedeževalka

Nagnil sem se k okularju in počakal, da je svetlobni žarek odčital vzorec mojega očesa. Steklena vrata so se samodejno odprla in naenkrat sem se znašel v sprejemni pisarni majhnega državnega podjetja. S pogledom sem preletel prosta mesta, potem pa stopil do okenca z rdečelasko, ki se je zatopljeno sprehajala po tipkovnici svojega službenega računalnika.
»Dober dan,« sem vljudno rekel in se trudil, da ne bi zlezel v njen dekolte. Še sanja se mi ne, kaj je odvrnila. Vem samo to, da je bilo nekaj najlepšega, kar sem kdajkoli slišal. Spustil sem se k odprtini v steklu in, kot da bi razlagal kdo ve kakšno skrivnost, zamrmral: »Mene pa zanima, kako se pride do Prognostičnega urada.«
»Kar tjale stopite,« je rekla prikupna uradnica in s prstom pokazala proti dvigalu, nad katerim se je prižgala bela diodna luč. S profesionalno kretnjo roke si je popravila očala, potem pa pripomnila, da me moja svetovalka že čaka v pisarni številka 312.
Reztreseno sem se ji zahvalil in se poslovil od njenega dekolteja. Bilo mi je skoraj žal, da navodila niso bila bolj zapletena.

*

Ko sem stopil iz dvigala, sem se znašel na temačnem hodniku z medeninastim lestencem in rdečo preprogo. Pri vratih številka 312 sem se za hip ustavil, si popravil kravato, potem pa narahlo potrkal.
»Kar naprej,« me je iz sobe poklical glas, ki sem ga že nekje slišal.
Odprl sem vrata, potem pa obstal kot vkopan. Namesto strogo urejene pisarne s pogledom na parkirišče se je pred mano odpiral pogled na gorsko stezo in samotni pašnik v svetlobi poznega poletnega popoldneva.
»Kar semle stopite, gospod Brezinščak,« me je ustrežljivo vabil glas, ki mi je že od prej odzvanjal v ušesih. Zdaj ni bilo več nobenega dvoma. Na rožnatem ležalniku v senci drevesa je v lotosovem položaju sedela moja gola državna uslužbenka.
»Me veseli, da sem vas končno spoznala,« je rekla, stopila s postelje in mi ponudila roko: »Jaz sem Jasna Vidic, najnovejši model Iskrine digitalne vedeževalke.«
Ponudila mi je stol, ki je stal nasproti njenega ležalnika, potem pa nazaj sedla.
»Če prav razumem, ste se prišli pozanimat, kaj vas čaka v prihodnosti, ne?« je rekla in mirno gledala, kako se utapljam v njenih očeh.
»Ja,« sem zmedeno bleknil: »Mislim, da. Ne vem no. Odvisno od tega, kaj me čaka.«
»Vas čisto razumem,« je razumevajoče odvrnila jasnovidka: »Obljubim, da bom naredila vse, kar je v moji moči, vseeno pa bi vas prosila, če bi mi lahko pri tem malo pomagali.«
»Seveda,« sem hlastno rekel: »Vi samo povejte, kaj naj naredim.«
»Imate mogoče pri sebi svoj osebni ključ?«
»Ključ?« sem zmedeno ponovil: »Aja, mislite USB, ne?«
Vedeževalka je prikimala, jaz pa sem z roko segel v hlačni žep.
»Samo trenutek,« sem rekel: »Ni mi bilo takoj jasno, kaj imate v mislih. Odkar sem se dal čipirat, več sploh ne uporabljam ključev. USB pa imam vedno pri roki.«
Iz žepa sem potegnil srebrno napravo podobno raketi in jo izročil državni uslužbenki. Očarano sem jo gledal, kako si jo je porinila med noge, zaprla oči in padla v trans. Naenkrat mi je postalo jasno, da je bil to trenutek, na katerega sem že ves dan čakal. Zdaj sem se namreč lahko brez slabe vesti zatopil v vedeževalkine joške, v napet izraz njenega obraza, v njene polglasne vzdihe in divje krče stegen, ki so jih stresali električni sunki. Na žalost pa vsaka stvar enkrat mine in ravno, ko je vedeževalkina analiza mojih podatkov dosegla svoj vrhunec, je na vsem lepem spet odprla oči in se mi blaženo nasmehnila.
»Na podlagi dokumentov iz vaše zdravstvene kartoteke, vaših telefonskih pogovorov in vaše spletne aktivnosti, sem prišla do sklepa, da ste se znašli na križišču treh poti,« je rekla s svojim blagim svilenim glasom: »Vsaka od njih predstavlja eno izmed vaših usod, samo od vas pa je odvisno, katero od njih si boste izbrali.«
Bil sem čisto iz sebe. Vse, kar je jasnovidka rekla, se mi je zdelo čudovito in to kljub temu, da je nisem razumel niti besede. Ne vem, kaj mi je bilo. Mogoče so bili tega krivi njeni rdeči lasje, mogoče njen dolg slonokoščeni vrat, možno pa je tudi, da me je tako navdušila zato, ker je bila popolna. Čisto vse na njej mi je bilo všeč. No, ja. Vse razen dejstva, da je bila robot.
»Katero od teh treh poti bi radi, da vam najprej razkrijem?« me je obzirno vprašala: »Najboljšo ali najslabšo?«
Najboljšo,« sem očarano zinil, potem pa me je na vsem lepem spreletela misel, da je nekaj narobe. Moj odgovor je bil sicer pravilen, a kaj, ko je bilo vprašanje napačno. Še sam ne vem točno zakaj, a naenkrat se mi je zazdelo, da jasnovidka govori o nečem drugem kot jaz.
»Ste prepričani?« me je zaskrbljeno vprašala.
»Aja, ne,« sem se hitro popravil: »Najprej najslabšo. Najboljšo bi si rad prihranil za na konec.«
»Se mi je zdelo,« je rekla jasnovidka in se nasmehnila, kot da bi se hotela opravičiti za neumnost, ki sem jo bleknil. Še dobro, da je ona vedela, kaj bi rad, če že to meni ni bilo jasno.
»Kako natančno napoved pa pravzaprav želite?« je previdno vprašala.
»Kako natančno?« sem zbegano ponovil: »Kaj pa vem?«
Naenkrat sem pomislil, da je moj zadnji obupani poskus, da bi svoje življenje spravil za silo v red, pravzaprav najbolj zapletena stvar v mojem življenju.
»Takole se zmeniva,« sem nazadnje rekel in se zadržano nasmehnil: »Če je napoved dobra, bi rad, da je čim bolj natančna, če ne … potem pa mogoče malo manj. Kaj pravite?«
»Zmenjeno,« se je takoj strinjala jasnovidka: »Obljubim, da bom upoštevala vaše željo. Opozoriti pa vas moram, da za to vaši digitalni podatki ne bojo dovolj.«
»Ne bojo?« sem presenečeno bleknil.
Jasnovidka je nesrečno odkimala: »Bojim se, da ne. Za kaj takega bi nujno potrebovala vzorec vašega semena.«
Za trenutek sem ostal brez besed.
»Vzorec česa?« sem nejeverno vprašal, ko sem prišel do sape.
»Vzorec vašega semena,« je potrpežljivo ponovila jasnovidka.
»Aja?« sem pretreseno zinil: »Tega pa res nisem vedel.«
Nekaj časa sem odsotno strmel v drevo na drugi strani livade, potem pa sem se vdal v usodo in razočarano vstal iz stola.
»Potem pa je to najbrž to,« sem poklapano rekel in skomignil z rameni: »Res mi je žal, ampak bojim se, da jaz pri sebi nimam nobenega vzorca.«
»Brez skrbi,« je uvidevno odvrnila jasnovidka, stopila k meni in mi odpela zadrgo na hlačah: »Mislim, da to ne bo noben problem.«
Izkazalo se je, da imela prav.
Sicer pa je bila jasnovidka.

*

Rdečelaska je negibno obležala na rožnati blazini. Nekaj časa je samo globoko dihala in strmela v prazno, ko pa se je končno vrnila iz onostranstva in se začela zavedati sveta okoli sebe, je živčno zamežikala, se dvignila s postelje in zasanjano dahnila: »Ste pripravljeni?«
Še sanjalo se mi ni, o čem govori.
»Vedno,« sem prismojeno bleknil in se spraševal v kaj se spet spuščam.
»No, potem pa me dobro poslušajte,« je zavzeto rekla moja najljubša državna uslužbenka in me resno pogledala: »Opisala vam bom vsako izmed vaših treh usod, vi pa glejte, da si boste zapomnili, katera je katera.«
Jasnovidka se je vrnila v lotosov položaj, zaprla oči, potem pa spregovorila s tihim, hipnotičnim glasom, ki je zvenel kot neka čudna, davno pozabljena molitev: »Če boste šli po prvi poti, boste še naprej živeli tako kot do zdaj. Vsak dan se boste prepozno vstali, vsak večer boste šli prepozno spat, kar naprej se vam bo zdelo, da niste nič naredili in nikoli se ne boste mogli znebiti občutka, da gre življenje mimo vas. Iz dneva v dan boste odlašali z obiskom pri zobozdravniku, vedno znova boste plačevali opomine iz knjižnice in vsak mesec zamujali na obvezno cepljenje. Nikoli ne boste z ničemer zadovoljni, kar naprej se vam bo zdelo, da so se vsi zarotili proti vam in vsem boste razlagali, da nam vlada globoka država, dokler vas ne bo 7. aprila leta 2069 med vožnjo iz službe zgrabil kašelj, zaradi česar boste izgubili nadzor nad vozilom in se pri 135 kilometrih na uro zabili v cisterno amoniaka. Vaše življenje bo bedno in nesmiselno, a ga bo na srečo vsaj hitro konec.
Ampak brez skrbi. Ni vse tako črno, kot se zdi. Če boste šli po drugi poti, boste imeli v življenju precej več sreče. Na začetku se vas bo sicer še nekaj časa držala smola in včasih se vam bo zdelo, da nobena stvar ne gre po vaših načrtih, potem pa boste med svojim dopustom v Portorožu spoznali krilato žensko in se vanjo na smrt zaljubili. Na življenje boste začeli gledati iz bolj svetle plati, vpisali se boste na tečaj pravilnega mišljenja in uspešno opravili terapijo moralne vzgoje z elektrošoki. Tretjega septembra 2045 se boste končno poročili z žensko svojih sanj, približno dva meseca pozneje pa boste dobili svojega prvega pol človeka pol netopirja. Naslednje leto boste ovadili soseda, ki bo ponaredil svoj cepilni potni list in postali častni občan Spodnjega dupleka, 12. novembra istega leta pa boste prejeli značko ponosnega darovalca testisov in si tako zagotovili prednost v čakalni vrsti za evtanazijo.
Ampak vse to ni še nič v primerjavi z življenjem, ki se vas čaka, če boste šli po tretji poti. Med svojim potovanjem v Portorož boste namreč srečali vohuna nemške tajne službe, ki vas bo prepričal, da se pridružite Stranki skupnega dobrega. S pomočjo njegovih zvez boste že leta 2031 postali predsednik njegove stranke, dve leti pozneje pa predsednik države. Od tu naprej bo šlo vse kot po maslu. Begunci, poplave, večeri na jahti in partije golfa vam bojo prinesli več zadovoljstva, kot si lahko sploh predstavljate. Vaša edina nadloga bojo mravljinci v nogah, ki jih boste dobili med svojim prebiranjem smešnic na straniščni školjki, pa še teh bo konec, ko se boste leta 2041 odločili za novo srce. Dve leti pozneje boste nekje založili svojo kartico ugodnosti, zato si boste dali zamenjati še možgane. Namesto sluzastih črev bo zdaj v vaši glavi brnel najnovejši procesor, ki mu celo najbolj zmešani teoretiki zarote ne bojo prišli blizu. 15. februarja 2044 ob treh zjutraj boste namreč dobili preblisk, ki vam bo popolnoma spremenil življenje. Vaše spoznanje bo tako preprosto, da bo že skoraj genialno. Rekli si boste: nobenem normalnemu človeku še na kraj pameti ne pade, da bi bil lahko potres, neurje ali pa izbruh nalezljive bolezni kaj drugega kot naravni pojav, zato krivca zanje ne bojo nikoli našli. Od takrat naprej boste vsako leto s tabletami proti oslovskemu kašlju sprožili izbruh mrzlice, s tabletami proti mrzlici pa izbruh oslovskega kašlja. Vsakič, ko se bojo pred državnim zborom začeli zbirati protestniki, boste uporabili vremenski stroj in vedno, kadar bodo imeli preveč časa, boste sprožili potres. Vašo prevaro bo nazadnje nehote izdal eden izmed vaših pajdašev, ki ga boste zaposlili samo zato, ker boste preveč pametni, da bi lahko razumeli, kako zabit je. Ampak nič zato. Še preden bojo vsiljivci vdrli v vaš operacijski sistem, boste vsebino svoje zavesti že prenesi na mikročip superračunalnika skritega globoko nekje pod površjem Antarktike, kjer boste še naprej živeli in vladali na veke vekov.«
»Amen.«
Nisem se mogel upreti. Vedeževalkina prerokba je bila preprosto preveč nezaslišana, da je ne bi pospremil s svojim sarkazmom.
Po vsem sodeč je mojo nejevoljo opazila tudi jasnovidka.
»Vem, da moja napoved najbrž ni bila ravno tisto, čemur ste se nadejali,« je rahločutno rekla: »vendar vam zagotavljam, da se bo uresničila ena od možnosti, ki sem vam jih predstavila. Edina stvar, ki je zaenkrat še ne morem odkriti, je, katera.«
Če povem po pravici, nisem vedel ali bi se smejal ali jokal.
»Ampak brez skrbi,« je blago nadaljevala jasnovidka: »Tudi za to obstaja rešitev.«
»Aja?« sem zbegano zinil: »Kakšna pa?«
Radovedno sem se zatopil v njene žareče medeninaste oči in se trudil, da bi v njih prepoznal kakšen namig.
»Stvar je čisto preprosta,« je prostodušno rekla vedeževalka v svetlobi zahajajočega sonca: »Vse je odvisno samo od tega, koliko plačate.«

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja