Žarko Milenić

Rodil se je v Brčkem, BiH, leta 1961. Leta 2018 je na Nacionalni raziskovalni univerzi v Moskvi končal študij Ruske književnosti in komparativistike, potem pa se je vpisal še na doktorski študij. Vrsto let je preživel v Osijeku in v Reki, zdaj pa je razpet med Brčkim in Moskvo.

Gre za avtorja številnih romanov, zbirk kratke proze, pesmi, literarnih kritik in esejev. Njegove igre so bile uprizorjene na odrih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, njegove radijske igre in priredbe pa so bile predvajane na radijskih postajah na Hrvaškem in v Sloveniji. Za svoje literarno delo je bil nagrajen v BiH, na Hrvaškem, v Makedoniji, na Kitajskem in v Iraku.

Prevedel je tudi cel kup literarnih in drugih del iz angleškega, ruskega, makedonskega, bolgarskega, slovenskega in ukrajinskega jezika in sodeloval na literarnih in prevajalskih dogodkih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Sloveniji, Črni gori, Makedoniji, Bolgariji, Rusiji, na Kitajskem, v Iraku in Armeniji.

Leta 2012 sem kot rezidenčni pisatelj živel v Šanghaju, leta 2013 v Velenju in Splitu, leta 2016 pa v Ližnjanu pri Puli.


Sicer je pa Žarko Milenić že naš stari znanec. V prejšnji številki Medmeta je namreč objavil kar tri svoje svoje kratke zgodbe, tokrat pa se nam predstavlja s svojo miniaturo, ki je sicer del njegovega romana, a jo lahko beremo tudi kot samostojno kratko zgodbo. 

Slon

Miloradov oče je redil ovce. Milorad je redil prašiče. Zakaj ne ovac? Zakaj ni nadaljeval s hercegovsko tradicijo, če je že pravil, da je tam vse boljše? 

Začuda je Milorad prašiče vzljubil, dajal jim je imena, jim čebljal razne nežnosti in jih celo leto božal po hrbtih, da bi jim nato novembra hladno zarinil nož v vrat. Izkazalo se je, da ima vseeno raje mastno svinjino kot pa žive svinje. Miloradovi prašiči so bili novembra vedno predebeli, tako da smo imeli več masti kot mesa. Mast je bila poceni, kar se za meso ne bi moglo reči.  

Logično je bilo, da so koline novembra in da se takrat začne sušiti meso. Ne bi imelo smisla, če bi to počeli v toplem vremenu. Takrat si lahko spravil meso samo v zmrzovalnik, ampak v sedemdesetih ni imel nihče v Tralajih niti hladilnika. 

Kljub temu je nekega poletnega dne, v teh sedemdesetih, Milorad, ki se je imel za najpametnejšega daleč naokrog, kupil na živinski tržnici prastaro črno krmačo z dvesto kilogrami žive vage. S tem je prekršil še eno pravilo – prej je zmeraj kupoval samo prašiče in to bele.  

Zakaj jo je kupil?  

Ker jo je dobil za drobiž. 

Marta se je nemudoma spravila nad svojega moža. Zakaj je kupil še krmačo, če je pa tega leta že kupil dva prašiča? Kje jo bo imel, če pa je na voljo samo en svinjak? Tako velika svinja zagotovo tudi veliko pojé in od kod bosta dobila zdaj denar še za njeno krmo? 

Milorad je odgovoril, da jo bo kar takoj zaklal in da jo je prav zato kupil.  

Tako je tudi storil, samo da svinjinega, sicer žilavega mesa nismo dolgo jedli, ker se je prehitro pokvarilo.  

Tako se je Miloradova ugodna kupčija neslavno končala. Na Martino kričanje ni rekel nazaj ničesar, čeprav ni nikoli priznal, da je naredil neumnost. Ampak prišel bo dan, ko ji bo lahko vrnil milo za drago in jo napadel, ker bo ona storila še večjo neumnost. Na živinski tržnici bo kupila slona!  

Zakaj ga je kupila? 

Iz popolnoma istega razloga, zaradi katerega je Milorad kupil svinjo – ker je bil poceni. Bolj natančno – zelo poceni.  

Ko jo je najprej pošteno nahrulil, je Milorad Marti ukazal, naj vrne slona in vzame denar nazaj.  

Ampak je bilo že prepozno. Živinska tržnica se je zaprla že pred več kot tremi urami. 

»Potem pa ga boš vrnila takoj jutri!« se je zadrl Milorad. 

»Tudi jutri ne morem.«

»Zakaj ne?«

»Ker je tržnica odprta samo ob ponedeljkih.«

Milorad se je udaril po čelu in rekel: 

»No, pa smo tam!« 

Potem se je spomnil:  

»Si vzela telefonsko številko prodajalca?« 

»Nisem, kot je tudi ti nisi vzel, ko si kupoval tisto svinjo.«

Milorad se je spet namrščil. Vprašal je Marto:  

»Kje imaš račun? Na njem gotovo piše tudi njegova telefonska številka.«

»Čigava?«  

»Od prodajalca, avša! Zagotovo ne od slona!«  

»Nisem vzela računa.« 

»Zakaj pa ne?«

»Ni mi ga dal.«

»Kako si lahko kupila nekaj tako velikega brez računa, ti avša avšasta!«

»Kdo še kupuje živino z računom? Tudi ti nisi kupil tiste prasice z računom!«

»Zapri gobec, prasica!«

»Ti zapri gobec, slon slonasti!«

Milorada je minila volja do prepira. Najbrž je ugotovil, da v tistem trenutku prepir z Marto ne vodi nikamor. 

Tako je bilo treba čakati cel teden. V tem času je bilo treba slona hraniti, ampak s čim in kje vzeti denar za to? Tudi če nekako zdržita, se postavlja vprašanje, kako odpeljati slona na tržnico, ki ni bila ravno blizu. Ko ga je Marta kupila, je prodajalec slona pripeljal z velikim tovornjakom. Seveda lahko tudi onadva poiščeta enako velik tovornjak, ki bi tega istega slona odpeljal nazaj na tržnico, ampak za to je treba mastno plačati. Kje dobiti denar? 

Do takrat je treba slona nekam namestiti, ampak kam? Šel bi edino v lopo, ampak tam bi vse polomil. Saj je že zlomil kokošnjak, ko se je preprosto sprehodil čezenj. 

Pravzaprav ne bi šel niti v lopo, ker ne bi mogel priti skozi vrata, predvidena za ljudi in ne za največjo živino. 

Takrat je pametnemu Miloradu padla na pamet edina rešitev, ki jo je poznal – slona je treba zaklati. Zaklati kakor svinjo in Milorad je do tedaj zaklal že za ogromno čredo velikih svinj, tako svojih kot tujih, pa mu menda ne bo problem zaklati še enega navadnega slona. 

Dobro je bilo, ker ni bilo poletje, ampak že jesen, sicer še ne november, ampak oktober, toda bilo je dovolj mrzlo, da se meso ne bo pokvarilo. Prej smo od pomladi do jeseni gojili dve svinji, pa smo imeli mesa za celo leto. Zdaj bo od enega slona dovolj mesa za pet let. Saj menda ni že tako star, da bi bil žilav. Potem bi ga bilo treba dolgo kuhati. 

Nato se je Milorad spomnil, da nima niti hladilnika, kaj šele zmrzovalnik – kam bo torej shranil toliko mesa. Tudi v sušilnici ni dovolj prostora, pa tudi če bi bil, bi se meso čez poletje pokvarilo. 

Moral bo s popustom razprodati meso, kakor je to storila soseda Špela, ko je njena svinja pogoltnila cel krompir in se zadušila. Če bo ponudil slonino po polovični ceni, jo bo hitro prodal. Bil je prepričan, da bo več kupcev iz drugih ulic, saj je dobro vedel, kako škrti so Tralaji. Bili so tako škrti, da se pozimi sploh niso umivali in je bilo prav pošteno mučno iti mimo koga izmed njih in mu reči »dober dan«. 

Ampak za ta podvig je Milorad vseeno potreboval tako Tralaje kot ostale sosede. Zmeraj so mu pomagali pri kolinah, on pa njim. Res je, da niso gojili slonov, ampak tolikokrat je zastonj delal pri njih, da jih je ne samo zadolžil, temveč že prezadolžil in mu tudi s pomočjo pri klanju slona ne bi vrnili niti delčka storjenih uslug. 

Toda izkazalo se je, da so Tralaji zanesljivi kot vrbov klin. Vsi so se izgovorili na neobstoječe obveznosti. Tudi Rade se je izgovoril, samo ne na obveznosti, ampak na svojo višino sto šestdesetih centimetrov. Menil je, da je tako majhen med vojno sicer res lahko jurišal na Italijane, na tako velikega slona pa ne more. Razen tega je imel med jurišem na Italijane v roki puško, proti slonu pa mu niti puška ne bi pomagala. Kvečjemu mogoče top. 

Še večje razočaranje je Milorada čakalo, ko tudi v svoji družini ni mogel najti nikogar, ki bi izpiral velikanska čreva in delal ogromne krvavice in klobase, ki bi topil vse te silne ocvirke in postoril vse drugo, kar je treba. Milorad se je bal, da niti v treh dneh ne bi opravil vsega dela, pa če bi imel na voljo deset pomočnikov. 

Marta je šla z mamo na obisk k svojemu bratu Luki. Mladen je šel igrat nogomet na bližnje igrišče, pa tudi sicer mu kot najmlajšemu in najbolj razvajenemu sinu Milorad nikoli ni ničesar ukazal. Njega so imeli za malega, ko je bil star deset let (čeprav ni bil nizek, nasprotno, prišteval se je med visoke, kot njegova brata), in imeli ga bodo za malega tudi še potem, ko jih bo imel že dvajset. 

Na invalida Milana Milorad ni mogel računati, prav tako ne na svojo šestdesetletno mamo, na katero njen mož ni mogel računati niti takrat, ko je bila stara trideset. 

Na razpolago mu je preostal edini član družine, na katerega je vedno gledal kot na najmanj sposobnega in najbolj neumnega, ki pa ga je edini v hiši poslušal in mu pomagal, pa čeprav ni dobil od Milorada zaradi tega nobenega priznanja, ampak ga je le-ta zmeraj samo zmerjal z bedakom in nesposobnežem. 

To je bil pravzaprav samo mali del pridevnikov, s katerimi je Milorad obkladal svojega sina Marka oziroma mene. Trideset let kasneje bom v nekem časopisu prebral, da je v Zagrebu sin zaradi podobnih besed tožil svojega očeta in da je sodišče starega obsodilo na plačilo kazni v višini 300 evrov. Toliko bosta takrat znašali dve Miloradovi penziji. 

Milorad mi je rekel: »Ti boš držal nož in ko ti rečem »zdaj«, mi ga boš dal, da mu ga zapičim v vrat.«

To sem počel že velikokrat, kadar je Milorad klal in smo s sosedi močno držali prašiča za noge. Milorad ni bil nikoli zadovoljen z mojo pomočjo in je zmeraj preklinjal in me zmerjal. Ko mi je dal znak, sem mu podal nož. Nikdar se ni zgodilo, da bi svinja pobegnila, kot se je dogajalo Vitu, ki mu je enkrat zbežala skozi odprta vrata v hišo in se skrila pod obešalnik za oblačila. 

Vsakič sem se spraševal, kaj sem naredil narobe, in nikakor nisem mogel najti odgovora. 

Rekel sem Miloradu: »Tu nož ne bo zalegel, to ni svinja, ampak slon. Ne moreš ga držati za noge. Mislim, da bi ga morala ubiti tako, kot so jamski ljudje ubijali mamute.«

»Kaj pa ti veš, butec!«

»Prav, če nič ne vem, bom pa tiho.«

Ampak ker ni bilo blizu nikogar drugega, je Milorad nazadnje vseeno vprašal mene: »Kakšnega mamuta?«

Pomislil sem, da Miloradu ne bi škodilo, če bi kdaj namesto gledanja Dnevnika prebral tudi kakšno knjigo, a nisem rekel ničesar. Odgovoril sem mu: »To je prednik slona, ki ga je ubijal prednik človeka.«

Miloradu nisem povedal, da je bil mamut še večji od slona in da ga nista ubijala dva ampak vsaj deset ljudi.

»S čem ga je ubijal?« 

»S kopjem.« 

»Kje naj dobim kopje, budalo?!« 

»Izdelaj ga iz noge obešala za meso. Z žico samo privežeš nož na vrh in tako … «

»Kurc tako! Ti nimaš pojma!«

Na koncu je Milorad kljub vsemu prvič v svojem življenju upošteval moj nasvet. Seveda se mi zanj ni zahvalil. 

Ker se slona res ni dalo držati za noge in ker ni bilo potrebe, da bi mu kdo podal kopje, kakor je bilo to pri nožu, se je Milorad odločil, da slona zakolje kar sam. Čisto možno, da je sklepal, da bi mu bil jaz pri tem samo v napoto. 

In tako je šel torej nad slona. 

Gledal sem to predstavo, ki me je spominjala na prizor iz prazgodovine. Sicer ni pračlovek lovil praslona oziroma mamuta, ampak navaden človek navadnega indijskega slona, za katere velja, da imajo bolj krotko naravo od afriških. Milorad je malo spominjal na svojega daljnega prednika iz Cro-Magnona ali Krapine. Resda ni imel brade, ampak samo brke, a njegov dolgi mesarski predpasnik je bil malo podoben kožuhu jamskih ljudi. 

No, pa da zdaj vidimo junaka na delu, sem pomislil. Lahko je bilo s še petimi-šestimi sosedi uloviti domačo svinjo brez oklov, zaprto v svinjaku, iz katerega ni mogla pobegniti. Dvomim, da bi si Milorad upal v gozd na lov na divjega merjasca oborožen samo z nožem. Naj zdaj ulovi tega slona, če je res tako pogumen. 

Ampak slon ni bil svinja in se ni ustrašil človeka, ki je šel nadenj z improviziranim kopjem v roki, temveč je, takoj ko je zaslutil, da je njegova debela koža v nevarnosti, tudi sam krenil proti njemu.  

Tega Milorad seveda ni pričakoval. 

»Beži! – sem mu zaklical.

On pa je samo zmedeno stal, ne da bi se premaknil. Če bi me poslušal, bi lahko na primer pravočasno pobegnil v svinjak, ampak ni. Stal je kot vkopan. 

Nič čudnega, da je bil preprosto poteptan. 

Milorad, ki ga takrat nisem imel za ubogega, ampak norega, je končal v bolnišnici. Ni imel, tako kot Vito Tralaja, v mavcu samo noge, temveč celo telo razen jezika, čeprav se je Marta med obiski pritožila, da je škoda, ker mu niso dali gipsa še na jezik, da ji vsaj nekaj časa ne bi bilo treba poslušati njegovih psovk. 

Sklepam, da tudi Miloradov penis ni bil v mavcu. Na to ni nihče pomislil, niti Marta ne. Če bi ga obiskal Vito, bi to zagotovo omenil, kot je Milorad njemu, ko je imel on nogo v mavcu.   

Ko smo vstopili v Miloradovo bolniško sobo, v kateri je bil sam, je Marta kulturno pozdravila: »Dober dan!«

»Kurc pa dober! Jebeš tak dan, ko gre vse po zlu! In za vse to si ti kriva!«

»Jaz? Saj te nisem jaz pomendrala!«

»Ti, ne, ampak tisti tvoj slon, daj bog, da bi te pojebal!« 

»Če ga ti ne bi hotel zaklat, te ne bi pomendral!«

»Jaz! Nisem se ga niti dotaknil, ko bi ti ga le nekam porinil!

»Daj, dovolj je bilo. Pridemo ti na obisk, ti pa bevskaš kot pes!«

»Kako ne bi lajal, glej, kaj se mi je zgodilo …« je zastokal Milorad. »Ampak povej, si se ga znebila?«

»Koga?«

»Kako koga? Slona, koga pa? Zaradi njega sem zdaj v bolnici!«

»Še malo, pa se ga bomo rešili. Sem dala oglas v časopis.«

»V kateri časopis?«

»Kako v kateri? V edinega, ki ga imamo v Bukaču. V Obnovo!«

»Jebem ti tak časopis! Izhaja enkrat na dva tedna, pa še živa duša ga ne bere. Ljudje ga dobivajo zastonj, da si z njimi brišejo okna in riti! … In kaj si napisala v oglas? Mogoče se celo najde kak butec in ga vzame!«

»Seveda se bo našel. Dala ga bom po polovični ceni.« 

»Kakšni ceni? Nisi napisala, da ga podarjaš?« 

»Nisem butasta. Jaz sem ga plačala in hočem dobiti zanj plačilo. Še poceni ga prodajam. Dajem ga za petdeset, pa so samo okli vredni sto tisoč!« 

»Ne samo da si butasta, ampak si butasta na kvadrat! Misliš, da bo kdo res kupil to nasilno surovino? Posebej ko slišijo, kaj je naredil meni!«

»Če me boš še naprej zmerjal, bom kar šla. Lepo si rekel, da sem butasta. Očitno sem res, ko ti hodim na obiske, da me lahko ti zmerjaš. Hvala bogu, da je nisi odnesel samo z nogo v gipsu tako kot Vito, ki mu je morala potem Stoja menjavat programe na televiziji. Jaz te obiščem, ti pa tako!« 

»Daj, no, ne razburjaj se za vsak drek!«

»Saj me bo minilo, ko pridem domov. Tam si bom končno spočila od tebe.« 

In Marta je odšla, ne da bi Miloradu rekla »nasvidenje«. 

 

 

In kaj je bilo s slonom? 

Prišli so ponj iz cirkusa, kamor je spadal. Prodal ga je njegov dreser, ker že več mesecev ni dobil plače. Očitno je šel cirkusu posel bolj slabo, ker tudi Marti niso plačali nobene odškodnine. 

 

Prevod: Tomo Podstenšek 

(Žarko Milenić, 22. poglavje iz romana Bolje da nestane, Beograd, 2017.)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja