Peter Krivec

Fotografija: Andrej Čepin

Akademski slikar, grafik specialist in likovni pedagog, prof. Peter Krivec, se na tokratni razstavi v novem hostlu Gabronka v Bistrici ob Sotli predstavlja s svojimi prepoznavnimi, malodane hiperrealističnimi grafikami v smislu majhne retrospektive. Umetnik je sprva zaključil Šolo za industrijsko oblikovanje v Ljubljani in nato nadaljeval študij na ALU v istem mestu, kjer je diplomiral iz slikarstva pri prof. G. Stupici, kasneje je opravil še grafično specialko pri prof. M. Pogačniku in B. Borčiču in zaključil z magisterijem pri prof. M. Butini in M. Pogačniku. Zaradi naštetega ga uvrščamo med predstavnike t. i. Ljubljanske grafične šole. Do upokojitve je deloval kot profesor na likovnem oddelku Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru.
Umetnik se sicer ukvarja tudi s slikarstvom, kjer morda izstopajo njegove barvno realistične vedute in krajine, vključno s portretno motiviko in redkeje ilustracijami, kar je v diametralnem nasprotju z njegovo motiviko v najljubših grafičnih tehnikah globokega tiska, kot so jedkanica, akvatinta, mezzotinta in vernis-mou, ki jih pogosto rad kombinira, uporablja pa tudi po več matric hkrati.
Zaradi natančne izvedbe z izrazitimi detajli, močnih chiaro-scuro tonskih kontrastov, ki poudarjajo malodane holografsko plastičnost oziroma voluminoznost, in skrajno realistično upodobljenih neživih likovnih objektov bi lahko njegov grafični slog po eni strani opredelili kot hiperrealizem, po drugi pa kot nadrealizem, predvsem zaradi vsebine likovnih del, katerih objekti, v smislu »posthumnih portretov«, ne bivajo toliko v sanjskem ali podzavestnem svetu kot v umetnikovem spominu, od koder pridobivajo na slikovnih površinah nadnaravne dimenzije ali oblike. Krivčevo grafično motiviko bi lahko definirali kot tihožitno, čeravno gre v resnici za mrtvo prirodo, saj je edini dejavnik življenja svetloba, pa še ta prihaja iz neznanega izvora. Tihožitni predmeti so praviloma nameščeni v abstraktno brezprostorje, kjer kontrastirata svetla površina papirnatega nosilca in gosta črnina grafične barve, neredko s fino rastrsko ali granulatno strukturo čistih kvadratnih ploskev, razen morda pri ciklusih Kronike in Plakatišča.
Umetnikovi najpogostejši, arhaično učinkujoči tihožitni predmeti so na primer oreh, delovne rokavice, čevelj, klobuk, telovnik, ključavnica, kavni mlinček, stenska ura, odtrgano leseno kolo ipd., posebnost pa predstavljata že omenjeni ciklus kronik, kjer kot grafične kolaže komponira starinske rokopise, tiskana besedila ali svobodne letrizme v obliki palimpsestov ter ciklus osamelih lesenih ograj, prelepljenih z razcefranimi ostanki plakatov (neredko cirkuških) in porisanih z otroškimi grafiti, simbolizirajoč bledenje spomina na pretekle dogodke, predvsem vesele. Tukaj najdemo vzporednice z dekolaži Italijana Mimma Rotelle, ki pa si je prihranil ustvarjalno trpljenje s trganjem resničnih plakatov.
Vsako Krivčevo tihožitje skriva v sebi neko intimno zgodbo iz otroštva v domačem okolju, vendar so ti objekti izgubili svoj prvotni namen in so uporabni le še za ovekovečenje na grafičnih listih, kot bi nam umetnik hotel sporočiti, da je čisto vsak predmet v tem in onem in ostalih vesoljih vreden, da se ga upodobi. Če morda omenimo ponošen in zelo pomečkan telovnik, ki obrisuje anatomijo trupa in je nekoč pripadal nekemu lokalnemu posebnežu, vključno s klobukom, ali očetove raztrgane delovne rokavice, ki jih je uporabljal kot kovač, na kar spominja tudi ključavnica z verigo, ki ne zaklepa ničesar več. Skrajno nostalgično učinkuje povečan, pošvedran in na bok prevrnjen otroški čevelj brez vezalk, eden od para, ki ga je umetniku v zgodnjih otroških letih kupila mama, a je z njimi čofotal po vodi in jih premočil, zato so romali v peč, da bi se posušili. Rezultat je bil popolna otrditev in posledična neuporabnost, skrajno zanimivo pa je, da jih umetnik še zmeraj hrani kot dragoceni spomin na mater, kakor tudi druge predmete, ki jih upodablja s srcem. Minljivost morda še najbolj simbolizira kmečka stenska ura s kukavico brez nihala in uteži, ki leži perspektivično deformirana v brezprostorju in brezčasju, zaman čakajoč, da jo kdo popravi in navije.
Celoten umetnikov grafični opus bi lahko, za razliko od njegovih slikarskih del, vsebinsko izpovedno označili kot vanitas, ali kot pravi Qohelet oziroma Eklezijast: »Vanitas vanitatum, omnia est vanitas.« (»Nečimrnost nad nečimrnostmi, vse je nečimrnost.«), iz česar se je v kasnejši zahodnoevropski umetnosti razvil ikonografski motiv, ki označuje minljivost, podobno kot v literaturi »memento mori« ali »Spomni se, da je treba umreti.« Po vsem povedanem lahko ugotovimo, da je takšna tragična, vendar resnična izpovednost v nasprotju z umetnikovim pozitivnim in skrajno optimističnim značajem, ki z zaupanjem gleda v prihodnost in se veseli sleherne ustvarjalne priložnosti, vključno s prirejanjem tradicionalnih umetniških kolonij likovnih pedagogov v Pilštajnu na Kozjanskem.

Mario Berdič, likovni kritik, Maribor, april 2019

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja