V zgodnjih otroških letih sem odkrila knjige. To je bil moj prvi stik z nečim drugačnim, z nečim, kar je bilo več od realističnega življenja v delavsko-kmečki družini v osemdesetih, in hkrati je bil to stik z nečim domačim, kajti v knjigah sem se takoj našla. V svetu literature sem našla »ljudi«, ki so bili podobno odštekani, občutljivi in v dvomih, kaj se okoli njih dogaja in kje je v tem dogajanju njihovo mesto.
Kmalu sem začela pisati dnevnik, ki je postal moj zaupnik številka ena, kasneje pa tudi pesmi, katerih produkcija je kar eksplodirala v neizbežnem in burnem obdobju najstniških let. Oboje mi je seveda služilo kot orodje ali medij, preko katerega oziroma kateremu sem se izpovedovala ter izpraševala življenje in odnose, predvsem krhkost, težo, nedosegljivost, nedoumljivost in tudi čarobnost življenja ter odnosov.

---

Danes bi lahko rekla, da je bilo pisanje zame način izpovedovanja, pri čemer niti ni bilo pomembno, če je izpoved ostala nerazumljena in vprašanja neodgovorjena. Ali če projiciram nase: ni bilo pomembno, ali so me skozi pesmi razumeli ter ali sem skozi pesmi prišla do odgovorov. Pomembneje je bilo pisanje samo, nekakšna potreba ali pa celo dolžnost, da izrazim in osmislim svoj notranji svet oziroma sebe. Kot v pesmi Zvezdica, kjer je zvezdica na širnem nebu sicer videti zelo osamljena in nerazumljena, ampak to ni pomembno, pomembno je, da ona je in da iz nje sije vse to, kar ona je.

Izmišljena zgodba 

Včasih v mislih odtavam stran.
Brez strahu in brez sramu.
Izpuhtim iz hladnega objema,
izženem iz misli njega,
ki je le telo, le meso,
s katerim se ljubim.
Prikradem se k tebi,
saj to morda že veš.
Včasih pozabim tvoj obraz,
glasu nikoli.
Včasih so samo lasje,
ki se usujejo na moje prsi,
in glas,
ki šepeta v uho,
da me še čakaš.
Včasih so le tvoje roke,
ki me skrijejo na varno,
ne da bi moledovala,
ki si me vzamejo,
ne da bi prosila.

Ko potem odprem oči
in sem spet tu,
kjer to tuje telo že spi,
še slišim tvoj glas, ki me vabi,
naj pridem še…
v tvoj objem,
ko mi bo hladno.

Samo jaz ne

Všeč mu je bila moja soba,
všeč mu je bil razgled,
všeč mu je bila celo moja postelja.

Spila sva kozarec vina.

Potem pa je kar odšel.

Jaz pa sem se preoblekla 
v domača oblačila.

Poraz

Sem tiho jezero,
kadar ljubim,
šumeč potok,
ko več ne zdržim.
Sem deroča reka,
ko se izpovedujem,
in viharno morje,
ko spet doživim –
poraz. 
Potem sem le še 
izsušena mlaka,
ki čaka na dež.

Zvezdica

Zagledam jo v brezmejnosti teme
in zaboli me,
ker je tako majhna in sama
sredi hladnega nebesnega svoda.

Tako sama,
pa tako sije,
kot bi ji bilo vseeno,
kot da živi samo zase 
in je srečna.

Samo čarovnica ve

Samo čarovnica ve,
ali čarovnije obstajajo,
ali se da z metlo leteti,
ali je hudič dober ljubimec,
ali obstaja hišica iz čokolade,
ali je Sneguljčica res živela.

Samo čarovnica ve,
kako čarati,
kako leteti z metlo,
kako se ljubiti s hudičem,
kako narediti čokoladno hišico,
kako umoriti Sneguljčico.

Samo čarovnica ve,
kaj hočem povedati.

Poleg našega spletnega glasila, obstaja še tiskana različica revije Medmet, v kateri so objavljene še tri Sanjine pesmi (Tujca, Ne vem … in Ko bi se rosa mojih oči).