Jan Šmarčan

Rojen 1979 v Mariboru, kjer živim in delam. Prva objava leta 1999 sovpada z začetki javnih nastopov. Več objav v zbornikih in revijah. Sodeloval pri nekaj performansih. Uglasbena poezija na CD-jih projekta Rokerji pojejo pesnike. Zaenkrat tri samostojne publikacije: Njej (Litera, 2007), Tebi (Droplja, 2014), Do kapele ne prideš nikoli (Volosov hram, 2016). Sodelovanje na slovenskih in tujih festivalih. Preveden v nemški, angleški, hrvaški, bosanski, srbski, romunski in madžarski jezik, branja po Sloveniji, Avstriji, Romuniji in na Hrvaškem. Nekaj nagrad.


Pišem o stvareh, ki me nagovorijo. Po eni strani so to ljudje in njihove sreče in tegobe. Po drugi strani me vedno znova nagovorijo bajeslovna bitja, ki ne glede na njihov mitičen izvor z nami delijo svoj vsakdan. Pesmi so slike vsakdanjika. Vabljeni k branju.


Te stare stene zevajo v prazno. Ne dolgo nazaj so bile ulice polne. Meščani in turisti, otroci in psi. Na zgornjem koncu sameva oder. Pred pol ure so se poslovili in izklopili elektriko, uro nazaj je vrata zaprl zadnji lokal. Ljudje so počasi zapustili trg in tisti, ki živijo na njem, so zaprli vrata in okna. Ti si obsedel. Ob zadnjem požirku piva si prižgal cigaret in opazil zadnjega sprehajalca. Slamnat klobuk in sladoled. Ošvrknil te je s pogledom in odhitel v temno ulico. Ti si ostal in prižgal nov cigaret. Počasi so ugasnile luči, le redko katera še sveti v noč. Na zgornjem koncu stare hiše za trenutek zasveti luč in ugasne. Zmanjkalo ti je cigaret in ko v pepelnik stisneš zadnjega, preko trga steče podgana.


Ob mizi sedita, kot že ničkolikokrat. Ob mizi molčita, kot že ničkolikokrat. Ona moli, on ne moli več. Bogec v kotu sameva in plašč praha odeva njegova ramena. On stopi h kredenci in napolni šilce z rumom, enkrat, dvakrat, ničkolikokrat. On ne moli več, ona moli in prosi Gospoda, da popije ves rum. Na koncu vasi zapoje petelin, on se zlekne v posteljo, bruhne, občasno je kri. Ona moli, on ne moli več.


Kakor da se zgodba ponavlja, kakor da se znova zapira svet. Tiste črepinje, ki jih zlagaš v mozaik, tisti mozaik brez koščkov rdečega stekla se lomi v prazno. Morda je zgodba vseeno drugačna, morda je to le trenutno stanje, tisti boleč trenutek, ko mozaik razpade. Tista bežna sekunda, ko se svet lomi v prah. Podobe tokrat ne boš razbil, vztrajal boš in spremljal, kako se lomi, kako se zopet sestavlja – kot pulzirajoča zvezda. Postaral si se in mnogo mozaikov razbil, mnogi so se zlomili sami. Za enega veš, za dva veš, da bi danes storil drugače. Danes je tretjič, tretjič v tretjem polletju, morda v zadnjem poletju. Veš, da se je tretji svet večkrat zaprl, veš tudi, da se je nato odprl ponovno. Boli, boli manj. Postaral si se in sedaj veš, da verz »Pain is so close to pleasure« ni tvoj verz. Postaral si se, boli vedno manj, a v globini je rana starejša.


Po napornem tednu sediš na svojem balkonu in sušiš pivo. Preko ceste ob ognju sedijo fantje in pojejo. Spomniš se svojih mladih dni in litrov, ki ste jih osušili s sošolci. Prižgeš cigaret in se spomniš, da je preteklo neurje izruvalo drevo na tvojem vrtu in ti poškodovalo hišo. »Bog naj požegna zavarovalnico in naj se ustavi tok vode v tvoj dom.« Ura je pozna in spanec te kliče. Ogledal si si akcijski film. Ob tem pomisliš, da ne pomniš več, kdaj si zadnjič gledal televizijo. Ugotoviš, da je tudi roka, ki drži to pisalo in vleče te črte na ta papir, utrujena in stara. Včasih se bojiš, da obmolkneš za vedno, danes te ni strah.


Posušeno strugo je napolnil potok. Stopil si na rob in sedaj opazuješ žuborenje vode. Zdrzneš se – odplavilo je trupelce samoroga in muhe ne brenčijo več. Nekam zamaknjen postajaš in občutek, da se zgodba ponavlja, je vedno globlji. Struga se vedno znova prazni, struga se vedno znova polni in odplavlja bajeslovna bitja. Škrati, ki si tiščijo sredince v riti in žlobudrajoče ponavljajo mantro, so obmolknili in s svetlečimi se očkami zrejo za vilami, ki tudi niso ravno ravnodušne do teh malih kosmatih pokor. Ti se prebudiš iz zamaknjenosti in obsediš na štoru – našel si svojo vilo – nekam profana je in ne igra harfe. Malo je zbegana in ne ve točno, kaj naj si začne s teboj. Ti pa sediš na štoru in čakaš, da se struga spet posuši.