Andrija Škare

Rojen leta 1981 v Zagrebu. Več let zaposlen kot novinar, urednik, scenarist, televizijski voditelj in še kot marsikaj drugega, kar najbrž nima uradnega naziva. Morda je tako še najbolje.
Razen v umetnost je strastno zaljubljen še v glasbo, tako da piše tudi o njej, včasih kot kritik, drugič spet kot uročen posameznik, tu pa tam pa jo vplete v tkivo svoje proze zgolj zato, ker drugače pač ne more.
Do zdaj je objavil knjigo »Z več mleka, prosim«; zbirko literariziranih esejev o zagrebških kavarnah, kafejih in barih; zbirko zgodb »Življenje sveta, ki prihaja«; knjigo, v kateri odkriva stičišča glasbe in leposlovja »Poslušaj me«; pa še eno zbirko zgodb z naslovom »Družabne igre«.
Upa, da bo svojo najboljšo knjigo šele izdal.


Na enem izmed zagrebških mostov se že več let nahaja grafit, na katerem piše samo – Hendrix. Čim mestna oblast prepleska grafit, ga nekdo takoj spet napiše. Ta grafit je postal dotično mesto, prešel v mestno podzavest, postal del popkulture, mostu vsi pravijo »Hendrixov most«, razpisane pa so celo peticije, da to postane njegovo uradno ime.
Stvari, ki jih jemljemo za samoumevne, ki jih doživljamo kot neločljiv del našega vsakdana, ne dajemo pod drobnogled, tako da se redko kdo vpraša, kdo in zakaj je na tem mostu napisal teh sedem črk. Mene pa je zanimalo ravno to. Kdo? In zakaj?
Z zgodbo, ki je pred vami, sem si poskušal odgovoriti na to vprašanje, pri čemer je treba poudariti, da je vse, kar je napisano, čista fikcija, ki z resničnimi dejstvi nima prav nobene zveze, ampak, evo ga, tule je eden od stotih, tisočih ali milijon scenarijev, ki bi mi lahko odgovorili na vprašanja, ki sem si jih zastavil, morda ne najbolj verjetni scenarij, ampak meni kot piscu in glasbenemu zanesenjaku gotovo najbolj zanimiv in najbolj romantičen.

Zgodba je bila v izvirniku objavljena v zbirki Društvene igre, HENA com, Zagreb 2017.

Na mostu

Na mizi je bilo vse. Videti je bilo, kot da bi prejšnjo noč prišel v stanovanje pijani mornar, iz vsakega kota pobral nekaj, kar se mu je zazdelo zanimivo, vse to zmetal na mizo, potem pa legel nanjo in poskušal plavati na suhem. No, mornarja ni bilo, ne pijanega ne kakšnega drugega; takšna miza je bila pač dejstvo.
Vilice, žlice in krožniki, čokolada in umazane skodelice, cigaretni ogorki vsepovsod, nekateri celo v pepelnikih (treh), dve nogavici, star časopis in prazni ovitki plošč, očala in kovanci, uporabljeni robčki, prazne steklenice piva in vina, vaza s popolnoma posušeno sončnico, nekaj kemičnih svinčnikov, ribja konzerva, vrečke sladkorja, nabrane po kafičih, priponke, zguljen notesnik, aluminijasta folija z malo marihuane, strgana zadrga, ročna ura, nekaj avdiokaset in še kaj.
Iskati iglo in sukanec v tem kaosu je bilo, kot da bi iskal iglo brez sukanca na ogromni peščeni plaži, ampak Bobo je na nek način vedno brez pretiranih težav našel tisto, kar je iskal. Intuitivno. Kot šahist, ki si zmore tudi med spanjem predstavljati položaje figur na šahovnici, je tudi on zmeraj vedel, kje je kaj na tej mizi. Tega dne pa se mu to ni posrečilo.
Poleg tega ga je med iskanjem za nameček zmotil še zvonec pri vratih, tako da se je, preden jih je odprl, popraskal po testisih v boksaricah, povohal roko, potem pa si šel s prsti skozi svoje dolge lase, ki so se mu že začeli redčiti. To je bil njegov pristop k urejanju samega sebe, s precejšnjim odstopanjem od tistega, čemur se navadno reče »popravljanje frizure«.
Pred vrati je bil Leo; njegov neumni obraz z nosom v obliki jajčevca in v velikosti jagode je kukalo skrivilo v skoraj simpatično pojavo. To ti je čudna reč, je pomislil Bobo, lepe pogrša, grde pa polepša. Ta hip je postal žalosten, ker se je spomnil, da pred njegovimi vrati že dolgo ni bilo nikogar, ki bi mu kukalo pokvarilo videz.
Potem je odprl vrata, še enkrat pregnetel svoje testise in spustil Lea v stanovanje.
»Kar naprej, stari.«
»Zdravo, stari,« je odgovori Leo in vstopil, tako kot se vstopa v lasten dom. Nič neobičajnega – poznala sta se dolgo, dobivala sta se redno, čas pa sta skupaj zabijala vsak dan.
Leo je sedel v mastni naslonjač, ki je bil njegovo stalno mesto. Pri Bobu je imel tako svoj kozarec kot skodelico pa še celo pepelnik, ki ga je imel najraje.
»Kako pa to, da nič ne špila?« je vprašal Lea namesto vljudnostnih fraz, ki se pojavljajo med bolj uradnimi srečanji.
»Šele zbudil sem se. Hotel sem zašit luknjo na vietnamki, saj veš, tisto na rokavu, pa ne najdem igle pa niti.«
»Ne vem, kako lahko tu sploh kaj najdeš. Stari, to je kaos.«
»Pri tebi bi bilo kurc kaj boljše, če ne bi živel s starimi.«
»Pozabljaš, da sem po horoskopu devica. Vse imam na svojem mestu.«
»Horoskop še ni tak problem, bolj je jeba, da si devica tudi v resnici,« ga je zbodel Bobo, medtem ko je na mizi iskal vžigalnik ali pa vsaj šibice in mu je iz ust visela neprižgana cigareta.
V normalnih okoliščinah bi mu Leo na to odvrnil nekaj v stilu »Vprašaj svojo mamo, kdo je devičnik,« ker pa so lani Bobovi starši umrli v prometni nesreči, bi bilo to povsem neprimerno.
Bobo je uspel najti vžigalnik in si enega prižgal, potem pa dal ploščo na gramofon. V prostor je vstopil Neil Young, ki je prepeval o igli in storjeni škodi.
»Še vedno plošče, pa še vedno Neil?« je bolj kot ne sam pri sebi zagodrnjal Leo.
»Kaj pa bi ti rad? Nirvano?«
»Štiriindevetdeseta so, človek! Štiri. In. Devetdeset. Daj si gor malo nove, moderne muzike. Pa lahko bi končno preklopil na CD-je, to ti je tehnika iz prejšnjega stoletja.«
»To so fotrove plošče. Čisto dobre so še,« je na vsem lepem zamišljeno odvrnil Bobo.
Odkar sta njegova starša z avtom prebila ograjo in zletela z mosta v reko Adižo na severu Italije, ga eno vprašanje ni nikoli nehalo preganjati. Kaj sta poslušala v trenutku smrti? Katera melodija se je vrtela v njunem avtoradiu, ki je bil kupljen, da bi bila ironija še večja, v Milanu?
Vedel je, da se do odgovora ne bo mogel dokopati. In vedel je tudi, da ga bo to večno preganjalo. Že brez tega vprašanja, ki bi se drugim zagotovo zdelo noro, je bilo dovolj težko reševati vse formalnosti okoli njune smrti. On sam samcat, izgubljen dvajsetletnik brez vsakega poznavanja italijanščine, v spopadu z nepregledno birokratsko pošastjo. Italijanske ceste so mu vzele starše, italijanska administracija pa bi skoraj še njega.
»Komaj da sem prišel v Italijo, ko sem šel po njuni trupli, veš? Sem ti govoril o tem?« je vprašal Bobo, kot da bi lahko pred tem Leo slišal njegov tok zavesti.
»Ne, kaj pa je bilo?«
»Zavrnili so me na meji.«
»Zakaj?«
»Mislili so, da hočem dezertirati. In to kljub temu da imam urejen potni list pa vse.«
»Ja, kako pa si potem to rešil?«
»Moral sem se vrnit z nekimi potrdili, da ne mislim ostat in da zagotovo pridem nazaj.«
»Ne ga jebat.«
»Ja.«
»Ampak tebe zaradi faksa tako ali tako niso mobilizirali.«
»Niso, ne. Ko se je ta glavno sranje začelo, sem bil še premlad, potem sem se pa vpisal na fakulteto. Ampak na meji pa to ni nobenega brigalo.«
»Jebeš meje.«
»Pa Tuđmana tudi, jebeš Tuđmana.«
»Daj, predstavljaj si, kako super bi bilo, če ne bi bilo nobenih mej. Sploh nobenih. Pa da lahko greš, kamor hočeš pa kakor hočeš!«
»Ja, ja, pa da so vsi ljudje bratje. Potem pa sem ti jaz jebeni hipi,« je prezirljivo puhnil Bobo in segel po novi cigareti.
Veliko sta jih skadila. Kot da bi jima cigarete dajale privid svobode, ker sta imela vsakič, ko sta segla po novi, občutek, da vsaj o nečem odločata.
Nazadnje se je soba že kar dušila v dimu. Okna nista odpirala, pa čeprav je za njim pomlad živahno in vedro dihala svoje brsteče, pelodne barve. Leo je vstal in obrnil ploščo. Iglo je namestil na svojo najljubšo pesem. Neil je pel o zlatem srcu.
»Spet Heart of Gold,« ga je zdaj zbadal Bobo.
»To pesem pa naravnost obožujem.«
»Vem.«
»Veš kaj, malo sem razmišljal. Skoraj prepričan sem, da je Kurt Cobain boljši kitarist od Hendrixa.«
»Ti nisi normalen.«
Največkrat sta se prepirala zaradi glasbe, ravno zaradi glasbe. Bobo je po očetu podedoval ogromno zbirko plošč in ta je večinoma izoblikovala in omejevala njegov okus, z le minimalnimi odkloni v sodobno glasbo. Po drugi strani pa je imel Leo v Ameriki sorodnika, ki mu je od tam pošiljal CD-je in kasete nekaterih novih in včasih tudi nenavadnih bendov. Nirvana, Pavement, Flaming Lips, take zadeve. Interes zanje je poskušal vzbuditi tudi pri Bobu, ta pa se ni hotel niti za milimeter premakniti od svojih Beatlov, Clasha, Bowieja, Hendrixa in podobnih modelov. Včasih je celo trdil, da po letu 1987 ni bil posnet noben album, ki bi bil vreden poslušanja, vsaj ne, če bi to vzelo čas za poslušanje zlatih zvezd preteklosti. Leov največji problem glede Bobovega okusa je bil, da so bili vsi njegovi priljubljeni glasbeniki res legende, s katerimi se je marsikaj začelo in ki jim ne moreš ničesar očitati. Prepričan je bil, da je treba ves čas poslušati in raziskovati in da najboljša glasba ni bila posneta pred desetimi leti, temveč bo posneta jutri. Zato je pogosto prijateljsko izzival Boba in ga prepričeval, da so nekateri novi glasbeniki boljši, zanimivejši ali preprosto spretnejši od njegovih legend iz preteklosti. Niti sanjalo se mu ni, da to njega res moti. Deloma zato, ker je glasbo do neke mere dojemal kot spomin na starše, delno pa zato, ker je bil globoko prepričan, da ima prav.
»Včeraj sem šel spet z biciklom v Novi Zagreb in na mostu me je že spet skoraj pobralo od strahu,« je Bobo spremenil temo.
»Si šel k Tinu po travo?«
»Ja. Na mostu se vedno userjem. Mislim, na vsakem. Na kateremkoli od teh treh.«
»Ampak tako je bilo tudi pred tistim s tvojimi ta starimi, ne?«
»Ma ja, neka kombinacija strahu pred višino, klavstrofobije in agorafobije.«
»Klavstrofobije?«
»Ja. Ko se voziš čez most, imaš na levi strani ograjo, ki zgleda strašno nizka pa slaba, z desne strani pa dirkajo avti. Ostane ti čisto malo prostora, ki te z vseh strani zapira, stiska pa duši.«
»Štekam. Mislim, da štekam.«
Joint je bil samoumevno nadaljevanje njunega druženja, pojavil se je na videz od nikoder in po nekaj prehodih iz roke v roko veselo končal svoje kratko življenje.
»Pa si kaj razmišljal, da bi nekaj ukrenil glede tega tvojega strahu?« je vprašal Leo, ki so se mu obrazne poteze razlezle in sprostile.
»Sem, ja. Že imam načrt.«
»No, da slišimo.«
»Saj veš, da pravijo, da je edini način premagovanja strahu, da se z njim soočiš. No, jaz mislim iti na tisti četrti most.«
»Na katerega? Na ta turkiznega? Na železniškega?«
»Na tistega, ja.«
»Zakaj pa?«
»Poslušaj. Tam ni nobenih ljudi, nobenih mimoidočih. Ko se vlak enkrat odpelje, je čisto mirno. Stokrat sem ga opazoval z mostu za pešce in prizor je res lep. Lep, pa tudi nekam prazen.«
»No, in?«
»Šel bom gor pa nekaj napisal na most. Na zunanjo stran, tako da se bo videlo od daleč.«
»Kako boš pa to naredil? To ti je velika površina, kako boš prišel do nje?«
»Vse sem že naštudiral. Vzel bom barvo pa tisto dolgo industrijsko metlo. Da se.«
»Ambiciozno. Pa tudi malo noro. Ampak zakaj?«
»Glej. Prvič, premagal bom strah. Šel sem tja in vse pregledal. Ful blizu roba moraš it. Težko je, ni pa neizvedljivo. Drugič, odkar so mi umrli stari, sem čisto obseden z mostovi. Želim jim izkazati eno spoštovanje. Vem, da se ti bo zdelo butasto, ampak zame ni.«
»Ni butasto. Kaj pa boš napisal?«
»Ne vem še, nimam pojma. Si bom že nekaj izmislil.«
»Ampak to je pomembno.«
»Vem, da je. Boš šel z menoj?«
»Bom.«
Naslednjega dne je bil večer prijetno, spomladansko hladen. Vanj sta stopila, ko se je že prevešal v noč, in napolnila pljuča s svežim zrakom, potem ko sta nekaj ur preživela doma pri Bobu, z vinom in cigaretami, neizbežnimi cigaretami. Vzela sta vedro barve in metlo z dolgim ročajem, točno tako, kot sta načrtovala. Razpravljala sta o glasbi, o novih in starih bendih, o veščini igranja kitare, o razmerju med melodijo in ritmom in o tem, kaj je pomembno, da bi bila pesem dobra, da bi bila taka, kot je treba. Preden je Leo prišel k Bobu, je ves dan poslušal Nirvano in spet je težil, da je Kurt Cobain najboljši, da je večji od največjih, da je boljši od Hendrixa. Hvalil je In Utero in razlagal, da je to najboljša plošča zadnjih desetih let. Bobo se je le smehljal, ne da bi se z običajno strastjo spuščal v prepir.
Zgoraj, na mostu, je šlo vse kot po maslu. Šele potem ko je začel namakati metlo v barvo, se nagibati čez ograjo in vleči poteze, ki naj bi postale črke, se je Leo spomnil in ga vprašal, kaj bo napisal. »Počasi. Boš že videl,« mu je odgovoril Bobo in vlekel z metlo naprej po hrapavi površini. Bilo je težje in bolj naporno, kot si je mislil, da bo.
Kasneje, ko je bilo vse končano, sta se umazana in utrujena spustila na nasip in šla na most za pešce. Bobo je prosil Lea, naj ne gleda, dokler ne prideta do najboljše lege in ta ga je poslušal, brez goljufanja, to je dolg prijateljstvu.
Most se je lepo obsijan svetlikal v svoji nenavadni turkizni barvi, na njem pa je bilo napisano ime najboljšega kitarista vseh časov. Okrog tega več ni moglo biti nobenega dvoma.

Prevod iz hrvaščine: Tomo Podstenšek in Simon Černelč