Andrej Černelč

Prihajam iz Bistrice ob Sotli, star sem 35 let, in sem objavljen v tem časopisu izključno zato, ker imam veze (kar preverite priimek urednika). Moja največja strast je glasba, že od malega pa tudi rad pišem. Imel sem celo nekaj uspeha; v vsakem desetletju življenja (razen prvega) sem pobral po eno literarno nagrado. V vsem tem času sem napisal prvih nekaj poglavij vsaj štirih različnih romanov, tako da se prištevam tudi med romanopisce …
V zadnjih petih letih sem uredil knjigo o bistriški mladinski glasbeni sceni Rock ob Sotli ter izdal zbirko besedil kantavtorskih pesmi z naslovom Pol pol.


Moj zadnji literarni uspeh je zgodba, ki je pred vami in ki je bila lani ena od finalistk Beletrininega literarnega natečaja. Dela sem se lotil trdno odločen, da bom napisal kratko zgodbo, čeprav nisem imel nobene konkretne ideje. Zato sem pet minut pisal samodejno, brez premisleka, in v tem besedilu omenil smeti. In iz njih je izšlo vse ostalo.

Z ENIM PRSTOM

Blaga svetloba, ki jo oddajajo številke digitalne ure, je sobo barvala rdeče. 2:43. V sencih sem občutil utripanje srca, kakor vedno, kadar sem preutrujen. Ampak vedel sem, da to noč ne bom več mogel zaspati. Zato sem vstal, naredil po petdeset trebušnjakov, počepov in sklec. Potem sem se stuširal in obril in pripravil zajtrk zase in za mamo. Kruh s sirovim namazom in posebno salamo. Skozi jutranjo rutino me je zasledovala slutnja nočne more, ki se je nisem mogel spomniti.
Pojedel sem in pospravil za seboj, mami pa pustil dva kosa na krožniku sredi mize. Drugače pozabi jesti.
Štiri in petnajst. Če bi šel z avtobusom, bi moral čakati še skoraj uro, zato sem se odločil, da grem peš. Obul sem visoke vojaške škornje, oblekel rjavo usnjeno jakno in potisnil črno kapo v žep. Pogledal sem se v ogledalo, ki ga imava zraven obešalnika v predsobi. Kratki svetli lasje, močna brada, simetričen obraz. Mama mi vedno govori, kako sem lep. Kaj mi to pomaga, ko pa zna vsak triletni smrkavec govoriti bolj tekoče od mene.
Ulica šest nadstropij niže je bila hladna in tiha. Ploskve stavb, rumene od sija svetilk, so med hojo spreminjale oblike.

Ko sem prišel v garderobo, sta bila tam samo Jože in novi Hrvat, Davorin.
»Dobro jutro, Pe-peter. Kaj bo dobrega?« je zinil debeli šofer Jože. Sovražim, kadar me ta nosorog kliče »Pe-peter«. Njegove majhne in podle oči so zrle v prazno. Stal je zravnano, kot da se bi bal, da ga bo ogromen vamp prekucnil, če se nagne.
»Nič po-posebnega. T-ti?«
»Mah.« Nič drugega ni rekel. Neslane šale bo raje prihranil do takrat, ko bo prišlo več njegovih kompanjonov.
Šef je na srečo prišel prvi.
»Kje so ostali, jebemu. Ura je cajt.«
»Tamle gre Murc.« Jože je kazal s tolstim prstom.
»Jutro,« je rekel Murc. Pihal je v prezeble prste. »Mater, je mrzlo.«
»Murc, pejd po kamion. Peter, Davorina poznaš?« je vprašal šef. Prikimal sem. Predstavil se mi je kak teden nazaj. »Davorin je končal uvajanje. Mislil sem, da bi šel danes s tabo, ker je malo manjši rajon.«
Spet sem prikimal, čeprav bi šel raje sam.
Davorin je pristopil k meni in rekel: »Danas smo onda partneri.« Namesto odgovora sem si kar preko hlač potegnil oranžni kombinezon. Črno jakno sem pospravil v svojo omarico in si oblekel delovno bundo s fluorescentno zelenimi všitki na ramenih.
»Ajde, gre-grema,« sem rekel.
Na poti ven sva srečala Domna in Vinka. »O, Pe-peter!« je rekel Vinko. Urban se je prihuljeno nasmihal. »Kaj se pa režiš, zguba? Ti ga je Vinko na poti sem spet vrgel na roko?« – Že od malih nog sem v mislih sestavljal odgovore na žalitve, ki jih nisem sposoben izreči. Tudi tokrat sem molčal in se pretvarjal, da ne vidim in ne slišim.
Zunaj je v smetarskem tovornjaku že čakal šofer Murc.

Dokler nismo prišli do začetne točke, smo sedeli v kabini tovornjaka. Davorin me je spraševal o delu, ki nas čaka. Tu ni kaj veliko za govoriti, sem si mislil. Če je kanta, jo zapelješ na dvigalko za kanto, če je kontejner, ga naložiš na dvigalko za kontejner. Ko končaš, stopiš na platformo in pomahaš šoferju. Pelješ se do naslednje točke in tam spet isto.
Ker nisem nič rekel, je Murc namesto mene predlagal, naj ima Davorin levo stran, jaz pa desno. Meni je bilo vseeno. Razmišljal sem o tem, kako prijazen je Murc, kadar ni zraven tistih, ki se spravljajo name.
Ko sva že bila zunaj, je Hrvata zanimalo, kako naj se reši smradu. Najdi si drug šiht, sem si mislil. Rekel sem samo, da se navadiš. Bal sem se, da bo gnjavil še naprej, ampak je končno ugotovil, da mi ni do pogovorov. Delala sva tiho in usklajeno. Na dopoldanski premor sva prišla dosti prej, kot kadar delam sam.
Malice imamo v jedilnici naše enote. Davorin, Murc in jaz smo bili tam prvi. V miru smo si lahko privoščili kavo. Redko jo pijem, toda tokrat sem jo potreboval. Skuhal sem jo na električni grelni plošči in natočil vsem trem.
»Tam je cu-cuker pa-pa mleko.«
»Hvala, Petar,« je rekel Davorin. Hotel je biti prijazen, ampak me je vseeno razjezil. Peter sem, ne Petar, jebemti. Zakaj me noben ne kliče po pravem imenu?
Kmalu so se nabrali še ostali. Tokrat nam je menza, ki dostavlja hrano, privoščila kuhano govedino brez okusa, postan pire krompir in razkuhano zelenjavo iz zamrzovalnika. Jože, ki je sedel na nasprotni strani mize, je z nožem in vilicami komaj segel okoli ogromnega vampa do svojega krožnika. Na puloverju je imel nekaj pireja. Ko je zaključil z obedom, se je kraljevsko naslonil na naslonjalo stola, pod katerim je nevarno zaškripalo, in glasno vprašal:
»Pe-Peter, a rešuješ kaj križanke?«
Pomenkovanje je na mah utihnilo. Vsi so čakali na moj odgovor.
»V-v-včasih,« sem izdavil.
»Aja? In kako ti gre?«
Kaj naj odgovorim na to? Srce mi je razbijalo, v vratu me je stiskalo, roke so se mi potile.
»Recimo, geslo je divja mačka, pa so tri črke,« je po premoru nadaljeval Jože, ki ga moj odgovor tako ali tako ni zanimal. »Lahko bi bil le-le-lev, ampak to je sedem črk.« Vsi so se hehetali, ampak Jože, ki se je na ta trenutek pripravljal cel vikend, še ni končal.
»Lahko bi bil tudi ri-ris, ampak to je pa pet črk. Spet ni prav.«
Molčal sem in upal, da se bo naslonjalo vdalo in se bo zadel s temenom v marmornato okensko polico. Ni bilo te sreče.
»Že vem!« je vzkliknil in se pretvarjal, da se mu je končno posvetilo. »Pav! Pav ma tri črke! Ampak,« je dodal razočarano, »ni pa mačka …«
Vsi so se smejali. »Moraš se postaviti zase,« bi rekel moj stari. Vsakič, ko sem prišel domov v solzah, je imel pridigo. »Postavi se zase! Povej mu svoje. Po gobcu ga mahni, če ne gre drugače.«
»De-debel si,« sem slišal samega sebe reči. Glas je bil tih in neprepričljiv.
»Uuuuu!« je reklo nekaj glasov hkrati v pričakovanju konfrontacije debeluha z jecljavcem.
V tistem se je vtaknil Murc:
»De-debel. Sedem črk.«
Huronski smeh se je odbijal od sten jedilnice. Vstal sem tako sunkovito, da je stol odpihnilo do stene nekaj metrov daleč, in krenil direktno proti izhodu.

Preostanek službe sem preživel v čudnem stanju. Gledal sem roke, kako samodejno izvajajo gibe, smeti, kako se prelivajo iz kant v tovornjak, sodelavca, ki je molčal in delal povsem usklajeno z mano, kot da bi bil moj odsev v zrcalu. Ko sva z Davorinom izpraznila še zadnji smetnjak, me je nagovoril.
»Jebeš te budale.«
Počutil sem se, kot da bi me s temi besedami prebudil iz halucinacije. Takrat sem ga najbrž tudi prvič zares pogledal. Suh človek blizu štiridesetih. Ozek obraz, rjavi lasje, prepredeni s sivimi, zalizani nazaj. Njegove modre oči so zrle točno v moje.

Že na stopnišču sem zavohal mamino hrano. Dišalo je po domu.
»Zdravo,« sem rekel po tem, ko sem sezul škornje.
»O, dober dan! Ste prišli na kosilo?« Včasih se ne spomni, kdo sem. Naučil sem se, da je še najbolje, če igram njeno igro.
»Ja, če ni problem.« Kadar sem z mamo, skoraj ne jecljam. Tako je že, odkar pomnim.
»Ampak še čakava na Petra. Moj sin Peter. Je bil v vojski, danes pa pride domov. Sem skuhala njegovo najljubšo jed: piščančjo obaro, pa rizi-bizi.«
To je eden od pogostih scenarijev. Sedaj bom povedal, da sem jaz Peter in ona bo rekla: »Ti si Peter? Kako si lep!« in me bo objela.
»Ampak mama, jaz sem Pe-peter.« Zastal sem v krču. Pe-peter.
»Peter?« Potem je pomolčala in me postrani gledala. In je rekla:
»Ne, vi pa že niste Peter. Moj Peter je v vojski. Marko ga je prepričal, da gre. Marko je bil moj mož, veste. Rekla sem Markotu, da naj ne pošilja otroka v vojsko. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.«
Nato je nadevala hrano v krožnike in sedla. »Jaz sem pa bila kuharca v fabriki, veste. V steklarni. To je bila takrat hrana, ne pa zdaj. Me je direktor na kolenih prosil, naj še ostanem. Ampak jaz sem bila stara mamica, Peter je imel pa težave v šoli. Sem mu morala pomagat, brala sva knjige skupaj. Dosti je napredoval, ampak v srednji šoli mu je bilo pa težko. Njegova učiteljica za slovenščino je rekla, da tak bedak pri njej nikoli ne bo dobil pozitivne ocene.«
Zgrbljen nad krožnikom sem poslušal zgodovino svoje bede. Zajela je z žlico. Sledil sem njenemu vzgledu in poskusil svojo najljubšo jed. Bila je strašno presoljena. Sama sol.
»Ampak, kdo pa ste vi?« je spet vprašala.
»Peter.« Tokrat se mi je posrečilo.
»Peter …« je odsotno ponovila. Zopet je poskusila obaro in se spačila. »Upam, da nisem bila v napoto,« je rekla, kakor da bi bila pri nekom na obisku, in pobegnila v svojo sobo.

Vojska je najhujša stvar, ki te lahko doleti. Ampak nekaj me je vseeno naučila: moči rutine. Vsak dan se soočaš z istimi postopki. Ko se navadiš, to več ne predstavlja bremena, ampak uteho.
Zdaj je bil čas za kosilo. Ni važno, kaj je bilo prej in kaj bo potem. Olupil in narezal sem krompir in ga vrgel v pečico. Medtem ko se je pekel, sem pripravil solato. Ko je krompir dobil zlatorumeno barvo, sem iz maminega lonca pobral perutnice in bedrca in jih položil vanj, vse skupaj pa zalil z nekaj žlicami juhe. Nato sem samo še pustil nekaj minut, da nastane skorjica.
Preostanek obare sem vrgel v pomije. Bo čistil za mano nek drug smetar.
»Mama, kosilo!«
Mama se je takoj prikazala v jedilnici in prisedla.
»Mmmm, diši.«
Ponoči sem začuda dobro spal. V službo sem prišel z avtobusom. Šef je bil že tam.
»Peter, pridi z mano v pisarno.«
Sledil sem mu v preprosto sobo, v kateri sta najbolj izstopali veliki joški oktobrske punce na koledarju.
»Po-po-povejte.«
»Že stokrat sem ti rekel, da me ne rabiš vikat. Peter, ti si dober delavec. Za vsakega bedaka tu imam več razlogov, da ga odpustim, kot za tebe, ki naj bi bil največji bedak od vseh. Parkrat sem ti že ponujal sodelavce, ampak vedno si raje delal sam. Ne rečem, močen si ko bager, ampak ne boš večno mlad in enkrat te bo presekalo v križu. Daj, vzemi tega Hrvata za sodelavca, je fajn dečko.« Gledal me je kot pes, ki med kosilom prosjači za košček hrane.
»Do-dobro,« sem rekel.
»Si prepričan?« Zvenel je presenečeno. Nazadnje, ko mi je za sodelavca ponujal Domna, sem trdovratno odkimaval in gledal v izhodna vrata. Tokrat sem samo na kratko prikimal.
»Pa … super! Zmenjeno,« je rekel šef. Še nekaj sekund je nejeverno buljil, potem pa rekel:
»Nič. Treba it delat.«

»Do-dobro jutro, pa-partner,« sem rekel Davorinu, ko sem prišel do tovornjaka.
»Aha. Partneri. Super, može.«
Kot da bi mu s tem dal dovolilnico za nakladanje, je od takrat naprej govoril brez najmanjšega premora. Že do malice sem vedel vse o njegovi veliki familiji iz okolice Samobora, o njegovih štirih psih, ki jih je imel kot otrok, o vsaki babi, ki jo je kdaj otipaval in o vsakem avtu, ki ga je razbil, ko je bil še mlad in divji. Povedal je tudi marsikaj o svojih treh otrocih in omenil ženo, ki ji je ime Živa.
Med malico sva sedela skupaj in nadaljevala bolj ali manj enosmerni pogovor. Nihče naju ni nadlegoval.
Proti koncu delovnika, ko sva potiskala posebej temeljito napolnjen plastični kontejner, me je Davorin vprašal:
»Hej, nešto sam načuo, da si ti bio vojnik. Je to istina?«
»Je.«
»Reci mi onda, ti možeš mene ubiti jednom rukom, da bi htio?«
»Bi. Lahko z enim pr-prstom.«
Davorin je občudujoče zažvižgal.
»Čovječe, mogu ti reči nešto? Ti si dobra duša. Vidi ti se na faci. Mogao si ove naše kolege smetlare promijeniti u mlijeveno meso. Mogao si žonglirati sa njima, da si htio. Umijesto toga samo tužno gledaš i jedva nešto izustiš. Nemoj me krivo shvatiti. Ja to poštujem. Treba velika unutranja snaga, da ne ubiješ komarca, koji ti zuji oko uha. Ali imam prijedlog za tebe, slušaj.
Što kažeš na to, da sam ja usta, a ti mišiči. To je ono, kak se kaže, win-win. Ja sam, kao što si možda već i primjetio, žgoljav ko trstika, ali sam jak na jeziku. Ti, sa druge strane, ti si Rambo, samo što govoriš ko Jackie Chan. Da se razumijemo: nećemo nikog provocirati. Ali ako neko dođe i zajebava te, ja ga zatučem rijećima. A ti, ako zagusti, ti ga zatučeš sa šakama.
Ali kažem ti, neće do toga ni doć. Samo češ stajati tamo i ljuto gledati. To je sve što je potrebno. Šta kažeš, prijatelju, jesi za?«
Nisem vedel, kaj bi rekel, zato sem se samo zamišljeno čohal po glavi. Davorin se je nasmejal in mi pomežiknil. Očitno se mu je zdelo, da sem privolil.

Jože je pred našo enoto parkiral malo prej kot Murc. Smetarja Domen in Vinko sta se pogovarjala na parkirišču, medtem ko se je debeli šofer kobacal iz kabine tovornjaka. Murc se je takoj priključil njihovi klapi.
Vinko je zinil: »O, glej, najboljša prijatla: Purger in Pe-peter.«
Jože, zadihan in potnega čela, je ravno zlezel iz kamiona in dodal: »Ja, kako pa se sporazumeta? Eden govori, drugi pa ne more povedat, da nič ne razume?«
»I vi ste zanimljiva grupica,« je odgovoril Davorin, »sumo borac, dvije tetkice i izdajica.«
Obrazi so se v trenutku stemnili.
»Reci mi, čovjek slon, kako uopšte staneš za volan bez da sa trbuhom stiščeš na trubu?«
Jožetu se je od ogorčenja stresel podbradek. Zasmejal sem se, nisem se mogel zadržat.
»Kaj se pa ti smeješ, butec?« je rekel Vinko.
»Samo polako, prijatelju. Taj tvoj butec je vojni veteran. Može te ubit sa jednom rukom.«
»Aja?« je vprašal Vinko s kislim nasmeškom prestrašene hijene.
Stopil sem velik korak naprej in glasno rekel:
»Z enim prstom.«