Kazimir Kolar

Kazimir Kolar je pisec. Občasno objavlja v reviji Šum. Leta 2016 je pri založbi Litera izšel njegov roman Glas noči.


»Včasih v književnosti naletiš na fantastičen stil pisanja, tako sijajen, da ti omogoči povsem novo izkušnjo sveta. Omogoči ti ponovno srečanje s samim sabo, s svojo preteklostjo, s svojimi predniki in svojim otroštvom. Na ta način je nastala zgodba 1943. Z njo sem se poklonil Agoti Kristof.«

1943

Za Agoto Kristof, kraljico resničnosti.

I

Z dedkom sedimo v kuhinji. Zunaj sneži. Sneg se je nabral tudi na okenski polici. Na vrtu se razprostirajo veje naše stare jablane. Vse je mirno. Nikjer ni nikogar. Tudi ptice so izginile. Le včasih se po cesti pripelje vojaški avto in zavije v visok klanec.
Cesta pred našo hišo je zelo blatna in preorana. To naredijo konjske vprege. Dedek kadi. V ustih ima fajfo in vleče. Potem pogleda v košaro, kjer so polena in jih prešteje. Pogleda na uro. Nihalo niha. Ura bije tretjo. Nato preveri, kako gori les v štedilniku. Prijetno toplo je. Njegova prisotnost naju pomirja. Dedek ve, kaj je treba narediti, če je zima. Danes je njegov obraz miren in ne kaže nobene skrbi. Ne bo nas zeblo, ker sva z bratom napravila dovolj drv za čez dan.
Vojna je čudna reč. Ni mesa, ni mleka, ni krompirja. Vojaki se vozijo po vasi in razgrajajo. Tu pa tam vdrejo v kakšno hišo in izsiljujejo ljudi. Seveda, če je kaj za vzeti, drugače ne. Toda skoraj vedno se ga napijejo. Potem igrajo na harmoniko. Včasih z bratom stopiva ven na mraz in od daleč iz vasi se sliši veseljačenje vojakov. Derejo se kot lačne, ponorele lisice. Midva takrat splezava na sosednji breg in začneva zavijati kot volkova. Potem pijani vojaki nehajo peti. Dvakrat ustrelijo v zrak, se posedejo na kamione in odpeljejo naprej. Verjetno v naslednjo vas.

II

Vojakov je več vrst. Beli in rdeči. Pa raztrganci. V vasi imamo enega takega vojaka. Kličemo ga Ljubo. Ljubo je posebnež in se oblači v partizansko uniformo. S partizani se razume zelo dobro. Vedno je najglasnejši, ko pridejo partizani v vas in pojejo svoje pesmi. Seveda se ga vedno napijejo in po vasi nerodno nosijo zastave.
Ampak Ljubo je lisjak. Med tednom, ko ni partizanov, se oblači v črno uniformo. Enkrat na dan se pelje skozi vas in se dere: »Heil Hitler!« Po zraku dela sekajoče gibe, kot bi sekal veje. Včasih zakriči tudi stavek v neznanem jeziku. Na srečo ni preveč vsiljiv. Zakriči tisti svoj stavek in se odpelje naprej proti vasi.
Dedek govori: »To je nemški jezik.« Zbegana sva in skoraj nič ne rečeva. Rečeva samo: »Ne veva, kaj je nemški jezik.«
»Bosta že še videla,« reče dedek.

III

Včasih naju dedek pošlje v klet. Star je že in ne more hoditi po stopnicah. »Prinesita kolerabo,« nama reče. Ali pa: »Prinesita korenje« ali pa: »Pojdita nahranit zajce.« Ali: »Poglejta, kako je z babico.«
Babica je umrla pred dvema tednoma, malo po novem letu in na vasi ni nobenega župnika. Župnik pride samo enkrat na pol leta. Zelo mlad je. Naš prejšnji pa je bil star. Ampak zdaj je vojna in našega starega župnika so zaprli in odpeljali v taborišče. Mladega župnika pa skoraj nikoli ne vidimo. Samo ob božiču.
Zato nekega dne pride mežnar. Reče: »Začasni pokop je rešitev. Treba se bo znajti.« Z bratom greva ven na konec vrta in mežnar hodi za nama. Obriševa zemljo in jo očistiva snega. Začneva kopati. Toda zemlja je preveč ledena. »Dajta, fanta,« se zasmeji mežnar. »Ne gre? Bom jaz.« Dava mu lopato. Tudi njemu ne uspe. Samo skrivi jo in potem začne skakati po njej. Poskuša jo zravnati s čevljem. »Prekleta zemlja!« govori. »Čisto je trda!«
Rečeva mu: »Treba se bo znajti.«
Ko mežnar odide, z dedkom odidemo v klet. Babica zelo smrdi. Zavijemo jo v rjuho in zapremo klet.
»To je začasna rešitev,« reče dedek. Z bratom se spogledava.

IV

Trikrat na teden hodiva v šolo. Učiteljica nekega dne reče: »Od danes naprej bomo govorili nemško.« V roke vzameva svinčnik in si pridno zapisujeva vse, kar na tablo napiše učiteljica. Prvi dan jemljemo imena domačih živali, drugi dan imena stvari v hiši, tretji dan imena dreves. Četrti dan se učimo osebne zaimke. Peti dan osnovne glagole. Šesti dan sedanjik in preteklik. Sedmi dan prihodnjik.
Osmi dan pouka učiteljica v roke vzame veliko sliko z brkatim človekom in grdo prečko ter reče: »To je naš vodja.« Nato počasi hodi s sliko v naročju, da si jo učenci ogledajo. Nama slika ni všeč, zato pljuneva vanjo.
Učiteljica zakriči in naju pošlje ven na mraz.
Zunaj je vsaj pet minusa. Toda midva sva utrjena in trmasta. Stečeva za vogal šole in skozi okno opazujeva, kaj napiše učiteljica na tablo. Vse si pridno zapiševa v zvezek.
Naša učiteljica je zelo stroga. Vsi učenci morajo biti med poukom tiho. Če se kdo premakne, ga učiteljica zlasa. Ali pa mu v glavo vrže kredo. Tudi govori zelo grdo. Vedno ko ponori, reče: »Če me ne boste ubogali, vam bom jebala mater.«

V

Zelo zgodaj zjutraj je. Nekdo začne razbijati po vratih. Nemci so. Eden od vojakov na vratih vpraša: »Znate govoriti nemško?«
Dedek reče :»Jaz bil avstroogrski vojak.«
Nemci vstopijo v vežo in za njimi pride oficir. Oficir se postavi na sredo veže in se razkorači kot kura, preden se pokaka. Potem tako močno udari dedka po obrazu, da pade po tleh.
»Ali vi včeraj videli tega človeka?« skloni se k dedku in pokaže fotografijo. Na fotografiji je Ljubo.
»Partizani odpeljali tega človeka. Poznate?«
Dedek pokima.
»Kdaj ga videli nazadnje?« vpraša oficir.
»Pred tremi dnevi,« reče dedek.
»Kaj govoril?«
»Nič govoril,« reče dedek.
»Kaj jedel, pil?«
Dedek odkima: »Samo mimo šel. Nič govoril.«
Nemški oficir nato stopi do omare v veži in se sunkovito obrne. »Ima ta hiša šnopec?«
»Nima šnopca ta hiša,« odgovori dedek. Oficir stopi do dedka in ga še enkrat udari po glavi.
»Če se vi lažete, bom jaz zelo nezadovoljen.«
Seže proti pištoli za pasom. »Bom vzel pištolo in hitro bo končano! Tudi otroke bom vzel!«
Pokaže na naju. Midva z bratom se stisneva drug ob drugega kot dve mladi mački. Strah naju je, a ne preveč. Potem oficirju pokaževa jezik. Oficir se glasno zareži in drugim za sabo reče: »Gremo, kameradi.«

VI

Pred hišo se ustavi gosposki avto. Iz njega stopi visok človek v zelo lepi obleki. To je zdravnik. Reče: »Vaše otroke je treba pregledati.« Dedek odide v svojo spalnico. Z zdravnikom vstopiva v kuhinjo. Usede se in nama naroči, da se slečeva. Potem prisede k nama in nama začne tipati vrat.
»Pregledal vama bom obe obušesni slinavki. Globoko požirajta slino,« nama naroči.
Potem se z rokami pomakne navzdol in nama začne otipavati trebuh. V naju zabada svoje dolge in hladne prste.
»Ne skrbita. Sedaj bom preveril, ali so vajini notranji organi pravilno razviti; jetra, želodec in ventrikularni deli pankreasa.«
»Kaj so to ventrikularni deli?« ga vprašava.
»Tiho bodita, ali vaju je kdo kaj vprašal?« naju nadere zdravnik. »Tukaj sem jaz glavni!«
Ko konča s pregledom trebuha, nama naroči, da si slečeva spodnjice.
Dolgo potežkava najina moda in nama razteguje lulčka v vse smeri, kot da bi se igral. Opaziva, da mu gre malo na smeh.
»O la-la! Imata pa zelo lepa lulčka! Ali kdaj otrdita in postaneta večja?«
Ostaneva tiho. Zdravnik je zelo strog in nič ne upava reči. Potem se zdravnik nenadoma uleže na tla, si odpne srajco in razgali prsa.
»Sedaj pa me polulajta!«
»Polulava naj vas, gospod doktor?«
»Ja, dajta! Hitro, da nas ne bo kdo videl!«
Postaviva se bližje k zdravniku in začneva lulati po njegovih razgaljenih prsih, on pa kar drhti in si razmazuje najino lulanje po prsih. Zelo uživa in se trese. Misliva, da je zdravnik psihopat, ampak naju to ne moti. Na svetu je itak polno psihopatov. Sploh zdaj, ko je vojna.

VII

Zgodaj zjutraj je in zunaj sije sonce. Midva pa še kar spiva. Nenadoma v najino spalnico stopi dedek.
»Koze je treba peljati na pašo! Lenuha!«
Potuhneva se pod odejo in se delava, da spiva. Pod odejo je toplo in nočeva še vstati iz postelje.
Potem dedek začne vihteti palico in udrihati po nama.
»Bosta vstala, lenuha lena?« Pri tem se nesramno reži in s palico tolče po nama, da sva cela v modricah. Potem hitro vstaneva in komaj uideva njegovim batinam.
Naslednje jutro se zbudiva zelo zgodaj. V hiši je vse tiho in ko stopiva do dedkove spalnice slišiva, kako dedek smrči. Pripraviva si vsak svojo palico, potem hitro vstopiva sobo in ga začneva tepsti.
»Nehajta, nehajta!« kriči dedek. »Kaj sem vama storil? Kakšno obnašanje je to?« Toda midva ga še kar tepeva.
»To vam vračava za včerajšnje zlo, dedek! Priznajte, da ste bili pregrobi! Takoj se opravičite!«
»Ne bom se!« zavpije dedek.
Potem ga še bolj bijeva s palicami, ampak dedek ne popusti.
»Mislita, da me kaj boli? Ha-ha! Nič me ne boli!« kriči dedek.
Kot nora udarjava po njem, enkrat eden, drugič drugi, kot kovači, ki tolčejo po tnalu.
Dedek kriči:» Nehajta, polomila mi bosta vse kosti! Ali nimata nobenega sočutja? Opici agresivni!«
»Naju ne bo nihče imel za opici,« mu rečeva.
Potem se le zmehča:
»Dobro, dobro naj vama bo! Naredil sem napako!«
Prenehava ga biti, on pa še kar nesrečno stoka.
Rečeva: »Dobro. Ampak to je bilo zadnjič. Naju ne bo nihče drkal v glavo, da veste!«
»Kje sta se naučila tako grdo govoriti, nesrečnika? Čisto me bosta uničila,« ječi dedek.
Potem odideva iz njegove sobe in odpeljeva koze na pašo. Lekcija je bila poučna.

VIII

Dedek naju uči: »Časi so težki, a ni treba za vsako ceno sodelovati s hinavci. Treba je ohraniti dostojanstvo. Ko vidita partizane, jim recita: ‘Živela svoboda!’ A v resnici si morata misliti: ‘Banda rdeča, pokvarjena. Partizani so velike svinje,’« tako nama pove dedek. »Kradejo meso kmetom in napadajo iz zasede. Ampak tudi belogardisti niso nič boljši. Vozijo se po vaseh in zaslišujejo nedolžne, kje se skrivajo partizani. Vse je politika, ki iz ljudi dela žrtve. Tega se je treba zavedati.«
Dedek naju nauči tudi drugih reči. Zato župniku, ki hodi po vasi, zmeraj rečeva: »Hvaljen Jezus,« on pa nama nazaj: »Na vekov veke.« To je vse igra. V resnici si misliva: »Vrag naj vas vzame, gospod župnik.« Veva, da so škofi župnika naučili, da mora igrati prijaznost in prav tako, da so vsi župniki pokvarjeni do obisti. To nama je zelo jasno in to je jasno tudi vsem drugim.
Nekega dne naju župnik prosi za pomoč v župnišču. Pomagava mu nositi drva iz drvarnice v klet. Čistiva gnoj v svinjaku in svinjam nosiva hrano. Hodiva v gozd po dračje, ki ga kasneje nasekava na drobne trske in zloživa v župnikovo drvarnico. Poslušna sva in ubogljiva. Župnik sloni na oknu in opazuje, kako delava. Zelo dobre volje je in ves čas se smeji. Reče: »Ali bosta suhe hruške, fanta?«
Rečeva: »Bova.«
»Pridita notri.«
Potem greva v župnišče in župnik nama da veliko hrušk, pa mleko in jajca in kuharica nama da klobase. »Še vzemita, le napolnita si žepe, vsega je dovolj. To je zato, ker sta bila pridna,« reče kuharica. Večeri se in ko se posloviva od župnika, na pokrajino pada mrak. Na poti domov se ustaviva ob potoku in vso hrano zmečeva v globok tolmun. S hinavci se ne sodeluje.
Domov prideva praznih rok. Padeva v posteljo, toda ne moreva zaspati, ker sva lačna, a proti jutru nama le uspe.

IX

Opoldne po kosilu se na naših vratih prikaže esesovski oficir. Z njim sta še dva vojaka. Pograbita dedka in ga odpeljeta pred hišo. Tam ga zvežeta in prikleneta za deblo. Potem mu slečeta srajco, da je gol do pasu. Takrat esesovski oficir vzame pas in začne tepsti dedka. Dedek kriči: »Av, av, av!« Stečeva za hišo, a od tam se še kar sliši dedkovo kričanje. Ko prideva nazaj, je dedkov hrbet že krvav in kri vedno špricne, ko oficir udari, dedek pa ne govori več. Samo spušča zamolkle krike, komaj slišne. Potem vojaka odvežeta dedka in ga vržeta na zadnji del tovornjaka. Medtem pride oficir s kanistrom in začne z bencinom polivati po celi hiši. Nenadoma v hiši nastane zelo gost dim. Cela hiša je v črnem dimu in tako vroče je, da se vsi umaknemo stran in opazujemo, kako hiša gori. Plameni se hitro razširijo po strehi in hitro stečeva v hlev odvezat naše koze. Koze se pomaknejo proti potoku, nekaj časa se jim zdi vse skupaj čudno, potem začnejo veselo gristi grmovje. Hiša gori in les poka, naše koze pa kakajo in malicajo liste na grmičevju. Vojaki prižgejo tovornjak in se odpeljejo. Takrat dedka vidiva zadnjič.

X

Odideva v gozd. Najdeva votlino in si rečeva: »Votlinska človeka sva. Nisva več otroka. Treba se bo znajti.« Včasih, ko posedava pred votlino, mimo pridejo partizani in naju vabijo v svoje vrste. Rečeva jim: »Midva sva divja, a miroljubna človeka.« Prav tako včasih skozi gozd pride domobranska četa in naju vabi v svoje vrste. Poveva jim enako kot partizanom.
Vojna ni za naju. Zelo sva pridna. Nabirava gobe, korenine, jagode. Večkrat sva lačna, a zdrživa. Loviva ribe v grabnu in jih pečeva na ognju. Včasih pomagava kakšnemu kmetu pri spravilu lesa in dobiva nekaj krompirja.
Nekega dne ob potoku najdeva viseče truplo. Privezano je na večjo bukovo vejo z debelo vrvjo. Približava se mu. Vidiva, da je mrtev človek napol nag. Potem ga pocukava za nogo in noga se v kolku odlomi in pade na tla. Takrat zelo zasmrdi in stran zleti cel roj muh. Po obrazu prepoznava tega človeka. To je Ljubo. Njegovi zobje še kar režijo, čeprav je koža na njegovi lobanji in obrazu nagnita od majhnih črvov. Zraven trupla je puška ter nekaj granat. Pobereva granate, puško pa vrževa v grmovje.

XI

Zdaj lahko v potoku naloviva več rib. Lovljenje na roke se ne splača. Zato v tolmun vrževa granato, silovito poči in na površje priplavajo ribe. Hitro skočiva v vodo in jih poloviva. Nato ribe znosiva na tržnico v mestu in jih prodava. Tako dobiva denar in lahko si kupiva lonce in ostalo opremo za preživetje.
Še istega dne postaviva žar in pod njim zanetiva ogenj. Počakava, da nastane žerjavica in potem na žar vrževa kose oskubljene kure. Toda bolj ko obračava meso, bolj je sveže. Na koncu, ko žerjavica pogori, na žaru ostanejo zgolj krvaveča kurja bedra. Čudno se spogledava. Nekaj nenavadnega se dogaja. Meso bi moralo biti spečeno.
Zvečer nastane grozna nevihta. Hud veter se zaganja v najino votlino, ugaša ogenj in nama povzroča skrbi. Vse je zelo čudno. Veter prevrača posodo in premika najin žar. Sunki zraka so tako močni, da drevesa škripajo, veje se sklanjajo do tal in uprizarjajo igro senc. Nekaj ni v redu.
Nato začne veter tuliti: »UUUUuuuUUuUUUuuuU-UuuUUuu.« Opaziva, da to v resnici ni veter. To je dedkov duh. Počasi prepoznava, kaj nama duh želi povedati. Pravi: »Pokopljita babico. UUUUuuuUU-UUuuu. Pokopljita babico.«

XII

Naslednji dan pripraviva vse za pokop. Pri sosedo-vem kmetu si sposodiva kramp in lopato. Nato se odpraviva do naše požgane hiše. Sedaj je že obrasla z grmičevjem. Stopiva vanjo. Tam, kjer je nekoč stala dedkova postelja, počiva kepa pepela in v podrto peč dežujejo debele dežne kaplje.
Začneva kopati in po dolgem kopanju prideva do trupla. Kosti zbereva na kup, na vrtu skopljeva jamo in babico zagrebeva. Na grob zabijeva lesen križ. Zdaj se bo dedkov duh pomiril. Ne bo več težav.
Bližajo se boljši časi. Vojne bo kmalu konec.
Nikoli več ne bova šla živet nazaj v vas. Domovala bova v gozdni votlini. Govorili bodo: »Slabiča.« Ampak midva bova vseeno ostala to, kar sva. Navadila sva se in tudi drugi se bodo.