Gregor Lozar

Emšo: 290698050973,
D.š.: 63660407,
Trr: Si56 3400 0101 3955 817,
Šek: 1918641516.


Tekst je nastal v okviru delavnic in ga ne bi bilo brez zoprne spodbude prijazne koordinatorke. Pri nastajanju me je gnala želja, da ji na ustrezen način poplačam svoj dolg.

Filip3.2@panda-zg

Filip je živčno odprl vrata, stopil k pisalni mizi in hlastno pospravil zapiske. Naložil jih je drug na drugega in jih vrgel na prepolno odlagalno površino. Nato je zagnal računalnik in iz spodnjega predala izvlekel kup nepoknjiženih dobavnic.
Sedel je za mizo, globoko vdihnil in odprl knjigovodski program. Ime podjetja, številka dobavnice – je prepisoval iz papirjev v programska okenca. Šifra, naziv in količina dostavljenega materiala. Vsak vpis je dvakrat preveril. Zadovoljen, da mu nihče ne diha za ovratnik, se je lahko prepustil demonu temeljitosti. Cena in datum prejetja. Vse globlje se je sklanjal nad papirje in izmed ustnic mu je pogledal jeziček zavzetosti. V misli so se mu naselile sivorumene tabele, evidence in seznami signatur.
Prijeten glas iz zvočnika ga je spremljal v tolažilni svet matematičnih struktur, vse dokler za konec dnevnika ni povedal še nekoliko prijetnejše novice. V živalski vrt M. so namreč pripeljali zadnjo od petih pand, ki so jih zajeli v bližnjih gozdovih. »S tem so dokončali obsežnejši projekt njihovega reševanja pred napredujočo avtocesto. Težavnejši del naloge je opravljen, upam le da …«
Radio jo obmolknil in slišati je bilo le še udarce naslednjega vpisa.

V središču je bila kamera in kamera je snemala govorniški pult. Za pultom je ustavil rdeč tovornjak. Skupina delavcev v zelenih kombinezonih je s pomočjo mehanske roke dvignila veliko kletko. Z nekaj klici in nekaj plezanja jo je uspela postaviti natanko pred odprta vrata kovinske ograde. Zagorel delovodja je pokimal dami v vpadljivi obleki, ki je nemudoma usmerila pogled h kamermanu. Zadovoljna, da ji je prikimal tudi on, je z blagim spustom ličnic nakazala zvezdnici, da je napočil njen trenutek.
Ko je Sonja vstala in spustila plašč z ramen, je med povabljenci završalo. Prav vsak izmed navzočih je v preteklih tednih slišal kakšno pikantno podrobnost o trudu, ki je iz novo proslavljene igralke naredil javni obraz organizacije za pomoč pandam. Pa saj to je logično, so modrovali nepodkupljivi, ko je lepotica v preprostih kavbojkah in na ramenu odprti bluzi umerjala korak proti odru, ko pa je panda prestižni projekt okoljevarstvenih prizadevanj. Za mlado zvezdnico, ki se šele vzpostavlja v javnem spominu, je takšna dejavnost neprecenljiv statusni simbol, so kimali drug drugemu. Vse kaj drugega kot reševanje črvov pred naftnimi izkopavanji ali skrb za ostarele.
»Ko sem prijateljicam povedala, da bom vodila kampanjo za rešitev pand, so vse skupaj zacvilile od veselja. ‘Skrbela boš za najbolj ljubka bitja na svetu,’ je vriskala Julija in jaz sem ji v svojem veselju morala dati prav.
A ko sem kasneje tega večera prišla domov in legla v dišečo kad, sem se ponovno spomnila na Julijino izjavo in pričela razmišljati, da se prav ob ljubkosti teh medvedkov da najbolje izmeriti krutost ljudi. Zmrazilo me je ob misli, da pandam iztrebljamo gozdove, uničujemo domovanja in puščamo mladičke, da umirajo od lakote. In tesnoba mi je stisnila srce, ko sem pomislila, da se pred najbolj ljubkimi bitji na svetu ne bomo znali izkazati za dovolj ljubeče, za dovolj skrbne in za dovolj odgovorne ter jih bomo s tem obsodili na izumrtje.
Z veseljem vam lahko povem, da se še nikdar nisem tako hudo motila, kot sem se motila takrat. Kajti v preteklih mesecih se je za rešitev pand zavzelo ogromno ljudi. Nekateri so se zanje odpovedali tortici, drugi dnevnemu zaslužku in ni bilo malo tistih, ki so darovali vse svoje prihranke, da bi pomagali najbolj ljubki vrsti.
Tako se z veliko hvaležnosti, kajti ni besed za to, kako mi je odleglo, zavezujem vsakemu od vas, da bomo s tem denarjem delali čudeže. Ne samo, da smo najeli strokovnjake, ki bodo pandam ustvarjali kar najbolj ustrezno okolje, vsi skupaj ne bomo odnehali, dokler ne bomo natančno vedeli, da smo pandam zagotovili preživetje. S človekom ali brez njega. Kajti to je najmanj, kar lahko naredimo na poti do tega, da bodo najbolj ljubka bitja na svetu tudi najbolj ljubljena!«
Vse je planilo v aplavz in delavca na kletki sta odprla vrata. Sonja se je rokovala z lastnikom živalskega vrta, njuna sodelavca pa sta z blagimi elektrošoki pomagala omamljenemu medvedu v ogrado, kjer bo od sedaj naprej njegov dom. Ženska v mnogobarvnih hlačah je usmerjala poglede kamer, direktor živalskega vrta pa je zaključil rokovanje v široko gesto, s katero je povabil udeležence k skromni zakuski.
V množici stoji tudi Filip in opazuje, kako priložnostni veljaki spreminjajo zasoljene prigrizke v neslane pogovore. Nejevoljen je. Počasi bi bilo treba nahraniti živali in čaka ga še kup nerešenih problemov. Tako pa se mora, namesto da bi počel kaj pametnega ali vsaj kaj takega, za kar je plačan, po direktorjevih besedah – tržiti! A tukaj ni pomoči. Nosilec dveh debelih podbradkov se je namreč že prebijal skozi goro čestitk – v želji, da svoji zvezdnici pokaže strokovnjaka:
»To je doktor Filip, on je naš strokovnjak za parjenje.«
»Dober dan. Oprostite, ampak a tole je pravo krzno?« Filip ni mogel zadržati svoje žolčnosti. Zvezdnica se je nekoliko obotavljivo ozrla naokrog in ko je videla, da je soočenje neizbežno, zamahnila z roko:
»Tole? Veste, blazno neprimerno se mi ga je zdelo obleči za tako prireditev, ampak Herman mi ga je podaril s tako svetlečimi očkami, da sem se naravnost morala postaviti z njim. Tudi če zato izpadem malo trapasto.«
Topel glas je presenetil mežikajočega Filipa, ki je s previsoke stopnice stopil v praznino, saj je naletel na prijaznost, kjer je bil pričakoval le aroganco in hlad. A tako hitro se dobrodelni lutkici ni nameraval predati:
»Pa vas ni strah, da bi Herman skupaj s plaščem utegnil kupit tudi vas?«
»Četudi bi Herman delil vaš občutek za nesramnost, me to ne skrbi preveč. Tega plašča sploh ni težko sleči, a veste.«
Nekaj je bilo, morda v njenem nasmehu, nemara v njenem parfumu, kar se je Filipu zdelo kot poljub, ki je obvisel v zraku.
»Ampak dovolj o modi, povejte mi raje, kako boste dosegli, da bo naš Billy Pilgrim začel delati mladičke.«
Na kratko ga je podrsala po ramenu, da je Filipa zabolelo od poželenja. Da bi jo dvignil in odnesel v votlino. »Ampak, a res, Filip? Da bi se ti takšna gospodična kar prepustila? Tebi? Ki imaš postavo Chupa Chups lizalke? Daj, no! Ne hecaj se! A ne vidiš, da je vse to šala? Malo te draži, potem pa se bosta s Hermanom smejala, kako je strokovnjaku za parjenje visel jezik do kolen. Ali pa res misliš, da imajo taki kot si ti šanse pri takih, kot je ona? Filip? Kaj misliš? Povej!«
Filip, ki ga je rohnenje med ušesi zatolklo v dokolenka, se je živčno nasmehnil, zamrmral nekaj o najprejbomposkrbeldabodoimelidovoljhranezdajpamiprosimoprostitedeločaka, vdih, in že je gospodični pokazal, kako njegov usločen hrbet izginja med cvetoče rododendrone.
Filip sedi v pisarni in prepisuje podatke v računalnik. Ime. Šifra. Srečen in hvaležen demonu natančnosti, da mu je omogočil beg v svet matematičnih tabel. A krivico bi delali Filipu, če bi rekli, da se je skril le pred lepo gospodično, ki ga je prijazno pogledala. Tega seveda ne bo zanikal, a dejstvo je, da ga, odložen na printerju, čaka še vse drugačen problem.
Filipa so namreč pripeljali v projekt kot strokovnjaka za pande. Njegova uradna dolžnost je vzpostaviti takšno življenjsko okolje, v katerem se bodo pande kar najbolje počutile, neuradno pa vsi pričakujejo od njega mladičke. A problem je v tem, da se pande v ujetništvu nočejo razmnoževati, in še huje, da se vse razlage tega fenomena berejo kot projekcija političnih stališč piscev. Desničarji tako trdijo, da je pandam v ujetništvu preudobno, levičarji pa v živalskem celibatu vidijo dokaz, da se brez svobode še živali ne množijo. Dosti dlje pa v svojih spoznanjih ni prišel niti Filip in prav ta groza se mu je vsak dan režala iz kupa odloženih papirjev.
Ker pa gre tukaj za preživetje najbolj ljubke vrste na svetu in ker mu že vsaka igralka z dobrimi joški hoče gledati pod prste, Filip pa nikakor ne spravi na dan rešitve, je seveda logično, da se počuti nekoliko pod pritiskom. In prav v ta osir slabe vesti in krivde je z vso močjo svoje spolnosti podrezala ljubka Sonja. Filip tako ni imel niti teoretične šanse in je junaško pobegnil v svet knjigovodskih tabel.
A iz podobnih razlogov tam ni mogel dolgo ostati. Med šifro in nazivom materiala se je namreč namestil zadovoljno sedeč panda, ki je glodal stebelca bambusa, namesto da bi glodal rešetke, medtem ko je med ceno in statusom plačila Sonja proti njemu nagibala boke in jih nagnila ravno v trenutku, ko je izrekel besedo mladički.

Medtem ko panda prežvekuje, namesto da bi se gonil … in se zvezdnica goni, namesto da bi prežvekovala, Filip za trenutek opusti tipkanje, vrže glavo nazaj in si pomane pekoče oči. Trenutek počaka, nato pa pogleda, kaj je naredil do zdaj. Klikne in program mu pokaže sedem vpisov. Hudi Filip si zabiča: »Ja, nič, zbrati se bo treba!« Miška in tipkovnica pa medtem skoraj samodejno odpreta stran s pornografijo.
Samo tako, za hec, si reče. Nič te ne zbistri bolj kot malo vznemirjenja. In da bi sam sebi dokazal, da v resnici ne gleda pornografije (v službi!), odpre razdelek z norčavimi posnetki. Kolo sreče, Spiderman v visečem položaju, Robin ima orgijo, Seks na trampolinu, Legokocke seksajo, Enti seksajo, E.T. seksa, Naš bordel ima talent, Big sister, Heidi v kabini sreče, Masturbacija s hobotnico preko obraza, Punca in plišasti panda. No, pa si oglejmo, kakšno naključje je to, tega zadnjega. Za hec.

Filmček se začne dovolj nedolžno. Mladenka z dvema kitama leži na kavču z orjaško plišasto pando. Začneta se bockati, nato igrati in panda skoči skozi obroč. To je mladi dami všeč in od veselja dvigne majico. Panda zaploska in pokaže, naj se cela sleče. Gospodična je začudena, a tudi že gola. Panda od nekod pričara svetleč roza vibrator in si ga zatakne v razporek.
Nihče ne ve, zakaj se pande v ujetništvu nočejo razmnoževati. Filip, ki ga je vročina vedno bolj napenjala, je vedel, da so prevladujoče teze bolj ali manj preslikava političnih stališč, a medtem ko se je mladenka razprostrla po kavču in sprejela vase izdatno zlizan kos kovine, se je vse težje upiral misli, kako carsko bi bilo, če bi ta problem rešil. »Vi boste poskrbeli, da bo naš Billy imel mladičke,« je rekla in se nagnila k njemu. In medtem ko je Filip razmišljal o razmnoževanju najbolj ljubke vrste na Zemlji, je njegova roka že segala v razporek.
Panda je punco obrnil in se pripravil, da razišče zadevo še z druge strani, Filip pa se je s tičem v roki že znašel na slavnostni akademiji, kjer mu je zborček starih prdcev, lepo oblečenih v frake, podelil nagrado za izjemne dosežke na področju okoljevarstva. Medtem ko je rahlo podrkavanje pogumno preraščalo v prizadevno masturbacijo, je pandi na ekranu prišepetaval dobre nasvete.
»V rit jo daj! V rit jo daj! Jebemtimater, v rit jo daj!« Pa jo je dal! Naravnost v sralnik. Filip je to proslavil tako, da je začel hlastno vleči gor in dol po tavijolčnem. Ravno je zaprl oči in zagnal filmček, kako obdeluje Sonjo z Nobelovo nagrado (ki je sumljivo podobna kipcu za oskarja), ko je nekaj počilo in zaropotalo.
Filipa je zvilo. Z eno roko je začel krampati po miški, z drugo pa tlačiti upornika v hlače – in vse to skupaj mu v trenutku, ko je bil prepričan, da bo skozi vrata vstopil direktor, ni prav nič dobro uspevalo. A šum ni imel naslednika in kljub napetemu poslušanju je bilo naslednjih nekaj minut vse tiho.
Odločil se je dokončati začeto, a pornografije ni več prižigal. Raje je zaprl oči, namestil Sonjo na mizo, sebe na Sonjo, direktorja pa v kletko, kjer je glodal bambusova stebla. Nato se je začel veliki žur, ki pa ga je bilo skoraj v trenutku tudi že konec.
Skoraj. Ravno čas za eno misel, preden je blisk izbrisal svet. Le misel, ki pa se je na srečo vrnila takoj, ko je Filip ponovno ugledal luč sveta. In še preden se je pobrisal in pospravil, je s curakom na pragu skočil čez pisarno, pobral iz printerja kup papirjev, zbrskal iz njih rumeno beležko in nanjo z velikimi črkami nakracal: ZAKAJ PA NE BI POSNELI PORNIČA ZA PANDE?