Žarko Milenić

Rodil sem se v Brčkem, BiH, leta 1961. Leta 2018 sem na Nacionalni raziskovalni univerzi v Moskvi doštudiral Rusko književnost in komparativistiko, potem pa sem se vpisal še na doktorski študij. Vrsto let sem preživel v Osijeku in v Reki, zdaj pa sem razpet med Brčkim in Moskvo.
Sem avtor številnih romanov, zbirk kratke proze, pesmi, literarnih kritik in esejev. Moje igre so bile uprizorjene na odrih na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini, moje radijske igre in priredbe pa so bile predvajane na radijskih postajah na Hrvaškem in v Sloveniji. Za svoje literarno delo sem bil nagrajen v BiH, na Hrvaškem, v Makedoniji, na Kitajskem in v Iraku.
Prevedel sem tudi cel kup literarnih in drugih del iz angleškega, ruskega, makedonskega, bolgarskega, slovenskega in ukrajinskega jezika in sodeloval na literarnih in prevajalskih dogodkih na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Sloveniji, Črni gori, Makedoniji, Bolgariji, Rusiji, na Kitajskem, v Iraku in Armeniji.
Leta 2012 sem kot rezidenčni pisatelj živel v Šanghaju, leta 2013 v Velenju in Splitu, leta 2016 pa v Ližnjanu pri Puli.


Vse zgodbe, ki so objavljene v tej številki Medmeta (Nanizanka, Pešec, Vdova), so nastale v zgodnjih devetdesetih letih, ko sem živel v Osijeku in sem se po dolgem premoru vrnil k znanstveni fantastiki in fantaziji.
Zgodba Vdova ima avtobiografske značilnosti.

NANIZANKA       

To je bila zamisel Blebetavega Bena. On je bil tisti, ki je predlagal, da pobegnemo. Jaz sem se s tem strinjal, kljub temu da naj bi bil naslednji teden izpuščen. Od svobode si nisem obetal nič dobrega. Dovolj je bilo že, če sem pomislil, da sem bil v zaporu zaradi ropa blagajne v trgovini z mešanim blagom. In vse to zaradi moje žene in dveh otrok, ki bi lahko napisali knjigo z naslovom »Kako hitro in brez težav zapraviti tujo plačo«. Šlo je seveda za mojo plačo, ki ni bila ravno visoka, prejemal pa sem jo za delo, ki ni bilo ravno enostavno in ki ga nisem ravno oboževal. V zaporu mi ni bilo treba delati, jedel pa sem hrano, ki je bila bolj okusna od tiste, ki jo je kuhala moja žena. Pa tudi bolj redna.
Benu se je posrečilo, da je mene in Dana pregovoril k pobegu.
»Kam pa naj bi šli?« sem vprašal Bena.
»Na planet Heladar.«
»Za ta planet pa še nisem slišal,« sem priznal: »Kaj pa naj bi tam počeli?«
»Nič. To ti je prava Indija Koromandija. Drugi ti uresničujejo želje, tebi pa še s prstom ni treba migniti.«
»To je utopija. Od česa pa bi tako dobro živeli, če ne bi noben nič delal?«
»O, brez skrbi. Heladarci delajo kot zamorci. Tam uživajo samo tisti redki Zemljani, ki tja odtavajo po naključju.«
»Zakaj pa ravno Zemljani?« je vprašal Dan.
»Prvi razlog, zakaj nas tako cenijo, je v tem, da so Helardci potomci Zemljanov …«
»Kaj pa drugi?« sem vprašal jaz.
»Ker smo tam še vedno eksotika. In splačalo bi se podvizati, da pridemo tja prej, preden še drugi izvejo za ta eldorado in ga tako preplavijo, da se jim bodo Zemljani za vse večne čase priskutili!«
Potem nam je Ben predstavil svoj načrt. Upravitelja zaporov bomo zaprosili za obisk Kozmičnega muzeja. Tam bomo vstopili v eno izmed ladij in jo – pobrisali. Ben se je tako dogovoril z direktorjem muzeja, ki je njegov svak. Potem pa smer Heladar. Enostavno, da bolj ne more biti.
Sicer pa se je Ben znašel v zaporu ravno zaradi svojega dolgega jezika. Zaradi česa pa? V neki gostilni se je napil, potem pa nekaj napletal o premoči žensk nad moškimi.
Dan pa ni rad ne govoril ne pisal. Zavračal je podpis kakršnegakoli potrdila. Še sklepa razsodbe ni podpisal.
Potem pa se je pojavil prvi problem. Kako krmiliti ladjo? Predvidena sta bila dva načina. Iz zemlje ali pa samostojno. Prva možnost seveda ni prišla v poštev. Ben je priznal, da o krmiljenju nima pojma. Predvideval je, da je to nekaj, kar znava jaz ali pa Ben. Seveda mi ni zadostovalo, da ga nekam pošljem, pač pa sem ga moral še pošteno naklestiti. In temu se ne bi izognil, če se ne bi nekje vzel Dan, ki je prisegal, da zna upravljati ladjo.
Potem se je izkazalo, da Ben, za katerega sem bil prepričan, da ne ve niti tega, kdo je odkril Ameriko, obožuje zoprne arije. Z eno izmed njih (res da ne v tako visokih legah kot njegovi najljubši tenorji) sem mu takoj postregel. Vse prvine glasbene linije sem si želel treščiti v njegovo plešasto glavo. Stvari je spet izgladil Dan. Ker na tej starinski ladjici ni bilo zasebnih kabin, je Dan predlagal, da vsak od nas posluša glasbo po svojem okusu ob točno določenem času in po vnaprejšnjem dogovoru.
Ben sicer ni bil nagnjen k prepiru, a me je s svojim ravnanjem vseeno spravljal v bes. Še bolj pa s svojimi trditvami. Vprašal me je na primer: »Kaj praviš, kaj je največji izum v zgodovini človeštva?«
S tem pa si res nisem hotel razbijati glave. Šolo sem že zdavnaj končal in ni mi bilo do tega, da bi me kdo spominjal nanjo. To sicer ni bilo v neposredni zvezi s šolo, a me je vseeno grozno spominjalo nanjo. Nič nisem rekel.
»Gramofonska plošča,« je rekel Ben.
Zasmejal sem se. Plošče so bile odstranjene iz uporabe še pred koncem dvajsetega stoletja. Saj so bile kar pomemben izum. Prvi postopek beleženja zvoka. Ampak plošče so bile tudi strašno nepraktične. Prav neverjetno je, da so se obdržale celo stoletje. Nerodne za uporabo, z lahkoto so se poškodovale. Njihov zvok ni bil posebno kakovosten …
»Zvok iz plošč je bil boljši od zvoka iz kompaktnih diskov, ki so prišli za njimi,« je zavpil Ben.
»A ni bilo ravno obratno?« sem se začudil.
»Ne. Zvok s plošč je imel večjo ločljivost. In boljšo frekvenco …«
»Ti si navaden prepirljivec,« sem sklenil: »Edino, kar mi ni jasno, je, ali mi nasprotuješ, zato ker res tako misliš, ali zato, da bi me spravil ob živce!«
»No, ti si pa bedak.«
Tokrat se Benu ni uspelo izogniti klofuti. Če naju Dan ne bi ločil, bi mu postregel še s preostankom. Gorje tistemu, ki kam potuje z Benom!
Dana sem vprašal: »Kako dolgo bo to še trajalo?«
»Kaj?«
»Kako kaj?«
»To potovanje na Helador?«
»Helador ne obstaja.«
Začudeno sem ga pogledal. Potem sem rekel: »Saj sem vedel. Kam pa potem sploh potujemo?«
»Saj ne potujemo.«
»Ne potujemo? Kaj za vraga pa potem delamo?«
»Igramo.«
»Kako ‘igramo’?«
»Pravzaprav še igramo ne. Igram samo jaz. Jaz sem profesionalni igralec, ki igra vlogo zapornika. Vidva sta pa prava zapornika. To je prvi del nanizanke.«
»Kakšne nanizanke?«
»Televizijske nanizanke ‘Zvezdna kolobocija’. Gre za kombinacijo parodije ‘Zvezdnih stez’ in ‘Skrite kamere’.«
»Pa je Ben vedel, za kaj gre?«
»Ne. Jaz sem mu povedal le zgodbo o Heladoru in mu predlagal, kako naj pobegnemo. Prosil sem ga, naj ti reče, da je to njegova zamisel, ker me moti, če me hvalijo. Ben pa je seveda na to komaj čakal.
»Koliko cvenka pa bomo dobili za svoje vloge?«
»Jaz bom kot igralec dobil svoj honorar. Vidva pa nič. Že tako imata vse.«
Prijelo me je, da bi ga pritisnil. Ampak sem se v zadnjem trenutku obvladal. Na misel mi je prišlo, da prvi del te butaste nanizanke gotovo gleda tudi moja žena. Vedno je govorila, da ne bo nič iz mene. Denar ni važen. Važna je slava. To nadaljevanko gledajo milijarde!
»Kdaj pa bomo snemali drugi del?« me je zanimalo.
»Kmalu. Ampak brez vaju.«
Tega pa res nisem pričakoval.
»Vidva sploh nista igralca. Še naturščka nista. Namesto vaju bomo angažirali druge zapornike. Zdaj vesta, za kaj gre, zato več nista spontana.«
Klofuto sem mu prisolil, še preden je lahko reagiral. To je bilo čisto spontano.

PEŠEC

Kar naprej rdeča luč, na cesti pa nobenega vozila.
Čakal je.
Barva se ni spremenila. Čakal bi lahko do sodnega dne.
Koliko časa je minilo. Pet minut? Deset?
Ni imel ure. Medtem ko je čakal v zaklonišču, je izgubil občutek za čas.
Naredil je korak.
Semafor je zaigral. Tiha drobna sirena.
Ni se menil za opozorilo. Nadaljeval je pot.
Na pol poti pa ga je prestregla Škatla. Ni se prikotalila, ker ni imela koles. Kot s čarobno paličico. Pozabil je že, da Škatle sploh obstajajo.
»Šli ste čez rdečo,« je rekla Škatla. Oziroma je rekel. Bil je moški glas.
»Saj sem čakal. Rdeča se enostavno ni pa ni prižgala.«
»Znak za pešce je zelena.«
»Vem. Ampak zelene nisem mogel dočakat. Semafor mora bit pokvarjen.«
»S semaforjem ni nič narobe. Ne more se pokvariti.«
»In kaj naj zdaj naredim?«
»Plačali boste kazen. Vstavite denarni znesek v temu namenjeno odprtino. Tam je tudi navedeno, koliko znese tovrstni prekršek. Želite, da vas o tem obvestim jaz?«
»Ni treba. Ne morem plačat. Nimam denarja.«
»Vašo osebno izkaznico, prosim.«
»Nimam je.«
»Z desnim kazalcem pritisnite moj rdeči gumb. Na podlagi odtisa se bojo na zaslonu izpisali vaši podatki …«
»Poslušajte, jaz sem šel iz zaklonišča samo zato, da …«
»Iz zaklonišča ste odšli pred signalom za prenehanje nevarnosti! To je še en prekršek!«
»Lačen sem. Ne zdržim več. Ne dostavljajo nam več hrane …«
»Kje pa mislite, da boste našli hrano?«
»V eni prodajalni.«
»Kako pa jo boste kupili, če nimate pri sebi denarja?«
»Saj je ne bom kupil. Vzel jo bom …«
»Jo boste kar ukradli?«
»Glejte …«
»To je še en prekršek.«
»Možno. Možno pa, da ne bom ničesar našel.«
»Že namen kraje, tudi če do nje ne pride, se kaznuje kot kraja!«
»Jaz sem človek. Ne morem prenašat lakote!« je prvič povzdignil glas.
»Ni važno. Odvesti vas bom moral na najbližjo policijsko postajo.«
»Je tam kaj za jest?«
»Ne.«
»Potem pa ne grem!«
»Ne boste šli?«
»Ne!«
»Potem bom pa poklical policista. Človeka, kot ste vi. Z njim se ne boste mogli pogovarjati na tak način kot z mano. On komunicira samo s palico. To za vas ne bo kaj prida!«
»Kar pokličite ga.«
»V petih minutah bo tu. Zdaj še ni prepozno, da se premislite. Jaz sem vas opozoril na posledice.«
»Naj pride.«
»Škatla se je oglasila. To je bil signal, ki je spominjal na žvižg piščalke, ki so jo uporabljali nekdanji policisti.«
Obšel sem Škatlo in krenil na drugo stran.
»Stojte! Dokler ne pride policist, se ne smete premikati,« se je oglasila Škatla: »S tem se bo vaš položaj še poslabšal. Obravnavan bo kot poskus bega!«
»Meni je vseeno. Lačen sem. Hočem jest. Nič drugega me ne zanima. Še ta vojna ne. Samo moj želodec. Takoj ga moram z nečim napolnit.«
»Beseda ‘vojna’ v mojem programu ne obstaja.«
»Čudno. Za vas, Škatle, sem mislil, da vse veste. To je četrta svetovna vojna. Strašno veliko ljudi je izginilo. In, če slučajno nisi vedela, je bilo uničenih tudi veliko Škatel.«
»Uničenih? Kaj pomeni ‘uničenih’?«
»Ko gre za človeka, pravimo, da umre, za stroj pa, da je uničen …«
»Človek?«
»Jaz sem človek, ti si pa stroj.«
»Kaj pomeni ‘stroj’?«
»Jaz imam možgane, ti pa program.«
»Kaj pomeni ‘program’?«
»Dolgočasna postajaš. Ne da se mi odgovarjat na tvoja butasta vprašanja. Po hrano grem. Lačen sem. Če ničesar ne najdem, pridem po tebe,« je razpotegnil usta. Ni bilo preveč podobno nasmehu.
»Kaj pomeni ‘hrana’?«
Takrat se je spomnil, da policista ne bo. Preveč opravkov ima na neki drugi fronti. Želel si je steči. Ampak ni imel dovolj moči. Škatla mu je sledila. Vprašala ga je: »Kaj pomeni …«
Ustavila se je. Tudi na njo so pozabili. Ravno tako, kot so pozabili nanj.
Pomislil je, da bo tudi on, če ne bo našel hrane, nekje tako obtičal. Ustavil se bo in čakal, da ga nekaj zadene.
Bolje to, kot umreti od lakote.

Prevod: Simon Černelč

VDOVA

Bolj siva, bolj debela, bolj zgubana … Skratka – grša. Pa ne da bi bila že prej grda. Njen videz ni bil razlog, zakaj sem jo zapustil. Zgodba je vseeno nekoliko bolj zapletena.
Presenetilo me je, da še zmeraj nosi črnino. Koliko let je minilo? Sedem ali osem? Predvideval sem, da jo bo takoj po mojem pogrebu ponudila Rdečemu križu.
Zdaj je druga v vrsti pred Rdečim križem. Nič čudnega. Težki časi so. Imel sem nizko plačo. Lahko si predstavljam, kakšna je moja pokojnina. Oziroma kakšna je njena pokojnina, ki jo prejema kot moja vdova.
Ampak ne verjamem, da sploh prejema pokojnino. Nimam ne dovolj delovne dobe ne potrebnih let. Najbrž je še vedno brezposelna. Končano ima višjo ekonomsko šolo. Hotela je delati samo v svoji stroki. Nič nižjega. Kar se mene tiče, je to lenoba. Tudi jaz sem imel višjo šolo, pa sem vseeno opravljal delo za srednjo poklicno.
Čeprav je moja vdova prišla pred njo in čaka že, kdo ve kako dolgo, moja žena reče:
»Doma sem pustila dojenčka …«
To je res. Najina sedemmesečna hči je ostala doma. Seveda ne sama. Ampak to je moja žena. Pravi, da nikoli ne laže. Da je samo iznajdljiva. Za razliko od mene.
»Kakšna nesramnost!« godrnja moja vdova.
»Šele zdaj je prišla …« se strinja en starček.
»… not pa gre pred nami!« dokonča vdova.
»Tu čakamo že dve uri!« pristavi dedek.
»Dojenčka ima, na fasado pa si je namalala dve kili barve! Takšna je kot Miki Maus v cirkusu!« se oglasi moja vdova, ki se ni nikoli ličila.
»Ubogi mož!« starček ne ve, da sem padalkin soprog.
Nasmehnem se. Svojo vdovo vprašam:
»Ste vi gospa Mirjana Lišić?«
»Sem, ja. Zakaj pa vas to zanima?« ni niti malo vesela mojega vprašanja.
Ne vem, kaj bi rekel na to. Je še kje kdo, ki se zanima zanjo? Bolje bi bilo, če tega ne bi vprašal.
»Od kod pa me poznate?«
Kaj naj rečem? Da se bil skoraj tri leta njen mož? Dlje kot sem bil do zdaj kateri koli drugi ženi.
Potem pa se spomnim. Smo v stavbi, kjer se nahaja tudi center za socialno delo. Enkrat je tu vložila prošnjo za zaposlitev. To ji tudi povem.
»Kako pa se vas jaz potem ne spomnim?«
Nikoli se ni mogla pohvaliti z dobrim spominom.
»To je bilo pred sedmimi leti.«
Vedno je govorila, da si zapomnim samo nepomembne stvari.
»Ne morem se vas spomniti …«
Tudi če bi ostal v isti podobi, se morda več ne bi spomnila mojega videza.
Molčim. Opazuje me kot policijski inšpektor. Situacijo je rešil nek moški mojih let.
»Takrat so vzeli njega,« z očmi pokažem na mimoidočega.
»Njega se spomnim.«
Kako se ga ne bi spomnila, če ga pa videva na delovnem mestu, ki bi moralo biti njeno. Že sedem let. Spominja jo na njen poraz.
»In kaj bi zdaj radi od mene?« me nezaupljivo vpraša. Eno njenih tipičnih vprašanj. Nanj največ-krat niti nisem odgovarjal. Zadnje leto z njo zagotovo ne.
Molčim. Kakor sem molčal skozi ves ta, k sreči začasen, zakon.
»Kaj mi še imate za povedati?«
Vedel sem, da me bo tudi to vprašala. Kadar me je to vprašala, sem bil vedno tiho. Zdaj tudi.
Potem pa sem ji zastavil vprašanje, kakršnega ne bi nikoli zastavil tuji ženi, tuji vdovi:
»Ste vdova?«
»Kaj vas pa to briga!«
Kot da bi bral njene misli. Preveč dobro jo poznam. Vseeno sva bila tri leta skupaj. Pa še eno leto pred poroko. Odgovorila je, kakor da bi jo zraven prosil, če bi spala z mano.
Zdaj bi moral utihniti. Tako bi vsaj storil v normalni situaciji. A ta situacija ni bila normalna. Razen tega je prevladala moja radovednost:
»Ste ljubili svojega moža?«
Mislil sem, da me bo spet zabila. Odgovorila pa je, kakor da bi jo moje vprašanje začudilo:
»Seveda sem ga ljubila.«
Bil sem presenečen. Je govorila resnico?
Dvomim. Hotel sem se prepričati.
»Vašega moža sem poznal …«
»Res?«
»Res, ja …«
»Kje ste ga pa spoznali?«
»Skupaj sva služila vojsko …«
»Kje?«
Me je hotela ujeti na laži? Možgani so mi zamrznili. Kaj sem ji že rekel? Kje sem služil vojsko? Zdaj sem pa vse pomešal. Vse te moje ženske, ki sem jim razlagal o svoji preteklosti. O eni od svojih preteklosti. Vsem nisem mogel razlagati istega.
»V Puli,« sem izgovoril ime mesta, ki mi je prvo padlo na pamet.
Začne jokati. Sem mar zadel? Me je res ljubila?
Dokler sem živel z njo, nisem imel tega vtisa. Zato sem tudi umrl. Ne zato, ker ni mogla imeti otrok. Vem, da me je ljubila eno leto pred pa potem največ eno leto po poroki.
»Pridite k meni na kavo …«
Tega res nisem pričakoval. Si mar želi, da se skupaj spominjava njenega moža? Mene? Potem pa bi lahko šla še v posteljo. Ali pa takoj po kavi? Brez spominov.
Takrat pa se odprejo vrata. Ven stopi moja sedanja žena.
Moja nekdanja žena si briše solze. Zmedeno bulji v vrata, ki so še vedno odprta.
»Če ne greš ti, grem pa jaz!« reče starček in se premakne.
Vdova vstopi.
Za seboj pozabi zapreti vrata. Nazadnje jih zaprem jaz.
Z ženo odideva. Jaz nosim stvari, ki jih je dobila. Ni takoj povedala, zakaj se je zadržala tako dolgo. Se je morda pogovarjala s kakšnim moškim?
»S kom si se pogovarjal?«
Otrpnem. Je prisluškovala?
»S … s tistim starčkom …« zajecljam, zavedajoč se, kako je ljubosumna.
»O čem bi se pa lahko pogovarjal z njim? Saj nista iste generacije!«
Kljub vsemu ni poslušala. Dobro je. Samo to bi mi še manjkalo. Da bi mi najedala.
Potem sem se razjezil sam nase. Zakaj, za vraga, pa se je tako bojim? Toliko bolje, če je slišala, o čem sva se pogovarjala z mojo vdovo. Temu se sicer izogibam, ampak zdaj pa sem ravno prave volje za prepir. Res ji bom rekel, da sem se pogovarjal z vdovo. Seveda ne bom povedal s čigavo.
Saj ni ena in edina na svetu. Še danes bom umrl. In ona bo moja vdova. Ne prva ne zadnja.
»Pohiti, no!«
Evo, zdaj pa je šla čez rob. Zakaj bi divjal? Na dojenčka pazi njena mama. Nič mu ne manjka. Dobro ve, da ničesar ne sovražim bolj kot priganjanje.
»Bolj hitro! Vlečeš se kot polž!«
Ne morem hitreje. Še posebej ne tako otovorjen. Lahko grem samo počasneje. Kateri igralec nemih filmov je že to rekel na režiserjev »faster«? Ne morem se spomniti. Ni važno.
Ej, prav zares bom umrl. In to takoj. Svet je poln mojih vdov. Tudi tista čistilka po vseh teh letih pod delovno obleko nosi črnino za menoj. Ljubila me je, pa sem jo vseeno ovdovčil. Naveličal sem se je.
Padem. Moja bivša žena, novopečena vdova, joče.
Neka prisebna in lepa črnolaska me škropi z vodo. Hladna je. Ampak me ne moti. Pogledam jo, preden zaprem oči. Res je prava lepotica. Lepša kot moja zadnja žena. Do zdaj.
To bo moja nova žena. Nova vdova?
Ampak zaenkrat je še prezgodaj, da bi o tem razmišljal.

Prevod: Tomo Podstenšek in Simon Černelč