Simon Černelč

Rojen sem bil leta 1979, otroštvo sem preživel v Bistrici ob Sotli, zdaj pa že več kot petnajst let živim v Mariboru. Odkar pomnim sem bil zanesenjak in idealist in dokler sem živel v varnem zavetju idilične vasi v Obsotelju, je bilo vse v redu. Ko pa sem enkrat zapustil Bistrico in je v moje življenje treščila resničnost, sem za nekaj časa popolnoma izgubil tla pod nogami. Več let je trajalo, da sem prišel nazaj k sebi in ena redkih stvari, ki mi je pri tem pomagala, je bilo pisanje znanstveno fantastičnih zgodb. Vesoljci, časovni stroji, nadnaravne sposobnosti in nepričakovani preobrati – to je bilo točno tisto, kar sem potreboval. In čeprav se danes z znanstveno fantastiko ukvarjam precej manj, kot sem se takrat (ali pa vsaj na drugačen način), se k njej še vedno rad vračam.

Tudi miniatura z naslovom Nebesa za Hudiča je znanstveno fantastična zgodba. Njeno dogajanje je postavljeno v prihodnost in se vrti okrog miselnih spodbujevalnikov, najnovejše prodajne uspešnice, ki nezadržno osvaja svet. Nobenega dvoma ni, da zgodba objestno razteguje meje možnega, vseeno pa je vprašanje, do kakšne mere je res samo projekcija neke druge, oddaljene dobe, koliko pa odsev dogajanja, ki vse bolj postaja del naše vsakdanjosti.

 

Nebesa za Hudiča

Gospod Max je milijonar. Ne samo milijonar. Miljarder. In ne samo milijarder, pač pa tudi poslovni čarovnik, ki si je z lastnim delom prislužil vsak cent svojega premoženja. Ampak gospodu Maxu denar v resnici nič ne pomeni. Sovraži ga. Rad pa ima ženske. Veliko žensk. Če bi bilo po njegovem, bi jih imel kar vse. In če je na svetu kdo, ki jih bo nekega dne tudi imel, potem je to on. Poleg vseh teh dobrih lastnosti, pa ima gospod Max seveda tudi nekaj napak, khm, no… ne ravno napak… reciva raje, nekaj… muh, ki sodijo k vsakemu močnemu značaju. Bojim se, da je ena od njih tudi njegova naravnost neverjetna trma. Ko je na primer izvedel, da so velike živine v državnem zboru prepovedale javno uporabo njegovih miselnih spodbujevalnikov, je dosegel, da je vlada v nekaj mesecih padla. Predsednika je zadela kap. Ne sprašuj me, zakaj. Tudi, če bi vedel, ti ne bi povedal. Sploh pa mi je vseeno, kaj si ti o tem misliš. Dejstvo je, da je Maxova stranka na predčasnih volitvah prevzela oblast in to je edino, kar šteje. Za njeno zmago pa ima največ zaslug ravno on. Vsi člani njegove stranke so namreč uporabljali Maxove miselne spodbujevalnike. Če jih ne bi, bi bili še vedno tam, kjer so zdaj njegovi tekmeci. Seveda so potem začeli spodbujevalnike uporabljati tudi oni. Če so se hoteli meriti z zmagovalci, jim ni preostalo nič drugega, kot da so uporabo njegove naprave dovolili tudi svojim poslancem. V par letih so imeli miselne spodbujevalnike že vsi. Baterije si je polnil državni tožilec, natakarica, ki mu je stregla kavo, psihiater na zaprtem oddelku in pastir na Šarplanini. Najbrž mi ni treba razlagati, da se je njihova prodaja v enem letu dvignila s pet tisoč na pet milijonov primerkov, leto za tem pa na pet milijard. Seveda so še vedno obstajali dvomljivci, ki so prisegali na zdravo pamet. Na žalost se je nazadnje izkazalo, da je ravno oni niso imeli. Življenje je postalo enostavno prehitro, da bi lahko spodbujevalniku rekli ne. Če si hotel sam sebi dobro, si morali čim prej leteti do najbližjega Maxovega servisa in nase priključiti napravo, ki je bila vsaj toliko vredna, da si se lahko z njeno pomočjo odločil za boljšo. Miselni spodbujevalnik je postal nujnost. Z njim si uspel, brez njega pa pogorel. Ampak to še ni vse. Spodbujevalnik je sicer res izostril uporabnikove miselne procese, po drugi strani pa ga je čustveno do konca izpraznil. V svetu podivjanega napredka so bila zapletena čustva neuporabna, razen tega pa so ovirala delovanje spodbujevalnika. Tako je nazadnje vzpodbujencem od duševnega življenja ostalo samo še bliskovito razsojanje in čutno zaznavanje. Nič čudnega, da je telesni užitek postal epidemija, ki je popolnoma zasvojila človeštvo. Ampak niti poželenje vsega sveta se ni moglo meriti s slo, ki jo je premogel najbogatejši človek na svetu. Ko je sedel v zgornjem nadstropju najvišjega nebotičnika in gledal v kaj se spreminja svet, si ni mogel kaj, da ga ne bi preplavil nepopisen gnus. Zgrabil je daljinski upravljalnik in z enim samim pritiskom na gumb izbrisal pol človeštva. Elektronski vsadki so scvrli možgane vseh moških na zemlji. Gospod Max je sicer vedel, da je naredil prav, ampak nazadnje ga tudi to ni čisto potolažilo. Še vedno ga je razkurilo, če se je spomnil, kakšne barabe so bili ljudje. Vsak moški na svetu si je na skrivaj želel položiti žensko, medtem ko si vsaka ženska na skrivaj želela čisto isto. Najhujše od vsega pa je bilo, da jih je nešteto od njih to tudi počelo. No, ja. Zdaj ne več. Ostal je samo še on, jaz in nekaj srečnežev, ki mu pomagamo uresničiti njegovo poslanstvo. Zavedati se namreč moraš, da veliki vodja vseeno ne more nategniti celega človeštva. To je tudi edini razlog, zakaj tega še ni storil. Ampak ne si misliti, da se je s tem kar sprijaznil. Še vedno je prepričan, da mu bo to nekega dne uspelo. Zato me je tudi pustil pri življenju. Lahko bi rekla, da sem nekakšen dvorni preizkuševalec. Nisem edini, sem pa velika redkost. Pravzaprav moram reči, da imaš neverjetno srečo. Čeprav sem videti kot ženska, imam med nogami nekaj velikega in trdega, v glavi pa električni vsadek, ki gospodu Maxu natančno pove, koliko si vredna. Zato se potrudi, kolikor se moreš in obljubim ti, da te bo veliki vodja osrečil bolj, kot si ti to lahko sploh predstavljaš.

Poleg spletnega glasila, obstaja še tiskana različica revije Mentor, v kateri sta objavljeni še dve kratki zgodbi tega avtorja (Dobrodošli v Peklu in Popolni zločin).