Mojcej Marucelj

Preden sem postala mama štirih, me otroci niso kaj dosti zanimali. Pravzaprav sem vedno raje imela živali, zato sem se odločila za študij veterine. V naši družini smo obkroženi z živalmi- mačke, pes, kokoši in čebele nam krojijo vsakdan. Otroci se šolajo na domu in zato pošteno štrlimo iz mirnega, idiličnega vaškega povprečja.


Vselej sem tudi rada ustvarjala in se preizkušala na različnih področjih. Življenje je namreč dolgočasno, če je preveč predvidljivo. Ko se prepustiš toku, se začnejo dogajati čudeži …

ŠOLANJE NA DOMU: PERMISIVEN PRISTOP K VZGOJI ALI UPORNIŠTVO NEKE MAME

V Sloveniji se je leta 2018 na domu šolalo 278 otrok. Ideja, da bi svoje otroke šolala na domu, je na mojemu zeljniku zrasla nekaj mesecev po tem, ko sem v Oni prebrala interviju s patrom Gržanom in naslednji dan dala dolgo željeno odpoved podjetju, ki je od mene želelo več, kot sem mu bila pripravljena dati.


Na splošno je moja predstava o svetu precej drugačna od tiste, ki nam jo prikazujejo na televizijskem programu. Če človek podrobno pogleda družbene sisteme, na katerih temelji današnja družba, vidi, da je povsod kaj narobe: zdravniki so uslužbenci farmacije; novinarji prepisujejo novice iz istih virov, ne da bi jih preverili na terenu; sodstvo kaznuje male ribe, velike pa brezskrbno kradejo še naprej; mladi (na katerih stoji svet) imajo ušivo plačane službe za določen čas; davkoplačevalski denar se porablja za financiranje vojn, ki si jih ne želi nihče … in še in še bi lahko naštevala. Tudi s šolo je nekaj zelo narobe, na kar opozarja čedalje več staršev, otrok, učiteljev in strokovnjakov: „Šola z ukalupljanjem učencev v enotne miselne modele, načine razmišljanja in reševanja problemov zavira ustvarjalnost učencev. Zdi se, da delamo v današnji šoli velikansko napako: otroke učimo, da bodo takrat, ko stvari počnejo in razmišljajo na »pravi« način, nagrajeni (z dobro oceno), ko delajo in razmišljajo »narobe«, pa kaznovani. Po drugi strani pa se vzporedno z učenjem, da obstajata »pravi« in »napačni« način razmišljanja in reševanja problemov, utrjuje spoznanje, da so »napačna« vsa drugačna razmišljanja in vse rešitve, ki niso enake »pravi«. Ko tisto, kar je drugačno, postane »napačno« in po možnosti še pospremljeno s kaznijo (slabša ocena), se otrokova ustvarjalnost in inovativnost poslovita za vse večne čase. Le zakaj bi tvegal z inovativnostjo in ustvarjalnostjo, če je lahko zanju kaznovan?“
Ko sem enega za drugim opazovala moja otroka, kako sta vsa nadobudna vstopala v hram učenosti z novima torbama na rami in sveže podpisanimi svinčniki v peresnici, kako sta čez nekaj mesecev postala utrujena, brez časa za igro, branje, volje za opravljanje domačih opravil- brez časa, da sta otroka, mi je na pot prišla oddaja, v kateri so omenili šolanje na domu kot alternativo klasični obliki šolanja. V življenju ne maram monotonosti in ljubim izzive. Začela sem tehtati pozitivne in negativne plati šolanja na domu (ŠND). Bila sem osupla, kako hitro in brez oklevanja se je tehtnica prevesila v pozitivno stran. Negativne asociacije so bile vezane na morebiten manjko socializacije, preveč skupnega časa (pobili se bomo), opravljanje velikega števila izpitov v zadnji triadi osnovne šole. Pozitivna stran pa je kar vrela od argumentov za: učila jih bom tistega, kar sama mislim, da morajo znati, ne bo pritiskov in stresa zaradi testov in ustnega preverjanja, imeli bomo ogromno skupnega časa (kaj več lahko starš danes podari svojim otrokom?), učili se bomo lahko na zabaven način in kolikor bodo otroci kak dan pripravljeni, dovolj bo časa za igro, branje in skrb za dom, tudi otroci bodo lahko jedli vegansko, lahko si bomo omislili psa (ker bodo otroci lahko pomagali skrbeti zanj), ne bo negativne socializacije s strani vrstnikov, medvrstniškega nasilja, ukalupljanja …
Temo sem predstavila družini in vsi so se strinjali, da si želijo poskusiti. Ko sem z družinsko podporo v rokah in cmokom v grlu prišla na sestanek v šolsko svetovalno službo, da bi dobila še nasvet strokovnjaka, me je reakcija strokovne delavke dobesedno podrla. Njen prvi stavek je bil: „Prihranili jim boste ogromno balasta.“ Ko mi je še razložila, kakšno podporo vse mi bo šola nudila: sodelovanje na kulturnih, športnih, naravoslovnih, tehniških dnevih, udeleževanje pouka pri določenih predmetih, sodelovanje z učitelji, pri tem pa tudi šola ni prikrajšana za dodatne učence, saj so otroci normalno vpisani … sem se v trenutku odločila, da oddam obrazca za ŠND.

ŠOLANJE NA DOMU PRI NAS DOMA

Z naslednjim šolskim letom smo začeli. Za dober start smo odšli na dvotedenske počitnice na morje (še ena prednost). Ko smo prišli nazaj, sta se otroka hitro privadila ritmu: zjutraj sta poskrbela za kokoši, psa in mačke, pozajtrkovala in pripravila učbenike in delovne zvezke. Kmalu se je potrdilo, da so otroci že po naravi radovedni in željni znanja (čeprav študija PISA kaže, da motivacija za učenje pada). Delala sta samostojno in če sta naletela na težavo, sta me vprašala za razlago. Prav tako sta pomagala eden drugemu. Na področjih, kjer se je pojavila kakšna šibka točka, smo delali bolj intenzivno. V šoli sta obiskovala izbirni predmet, telovadbo, likovni pouk, krožke, glasbeno šolo ter vse dneve, ko so potekale različne aktivnosti – od športa do kulture.

Vesna (11 let): „Meni je šolanje na domu zabavno. Imam veliko odmorov in ni mi naporno. Imam prijateljico, ki se tudi šola na domu in se lahko zato velikokrat obiščeva. Če je kakšna stvar med tednom – npr. predavanje o živalih v Kozjanskem parku – mi ni problema iti. Tudi zvečer ne, ker nisem tako zelo utrujena. A vsaka stvar ima slabo plat in tudi šolanje na domu ni nič drugačno: s sošolci se ne razumemo več tako dobro (so pa tudi izjeme). Imamo tudi nekaj živali, ki jim lahko posvetim veliko časa. Imam se fajn.“

Dejstvo, da v naši mali vasi (Bistrica ob Sotli) nekdo izstopa od povprečja in krši družbene norme, je seveda bruhnilo na plan in nekaj časa smo bili tema vsake kuhinje, kjer je zadišalo po kavi in vsakega šanka, kjer se je točil špricer. S partnerjem se ne ozirava kaj dosti na mnenje drugih, zato pa sta kratko potegnila otroka, saj sta bila nekaj časa deležna zbadljivk in težkih besed sošolcev, za katere pa sem prepričana, da so jih prenesli iz ust svojih staršev. Ja, biti drugačen sploh ni lahko. Sčasoma so tako otroci kot odrasli spoznali, da smo pač čudni in da od svoje čudnosti ne bomo odstopili, zato jim ni preostalo drugega, kot da so se nanjo navadili in jo pač sprejeli.
Sodelovanje z učiteljicami je bilo odlično, ena mi je celo zaupala, da bi tudi sama razmišljala o tem načinu šolanja, če bi imela možnosti.
Zaključni izpiti so šli otrokoma kot po maslu in končno smo se lahko (kaka dva tedna prej kot drugi) začeli veseliti poletja.

SPOZNANJA

Ko potegnem črto pod skoraj dve leti ŠND-ja lahko rečem, da so se vse prednosti pokazale tudi v praksi. Najbolj me je presenetila sposobnost otrok za samostojno delo, saj mi razen pri učenju angleščine ni bilo treba cel dan sedeti z njima in bdeti nad njunim delom.
Pozitivno so se izkazali tudi pri pomoči v gospodinjstvu. Letos je prvošolček skoraj vsak dan sam pripravil zajtrk za vse – od tega, da je narezal kruh in pripravil namaze, do tega, da je skuhal poletno, mlečni zdrob in podobno. Otroci si razdelijo tudi čiščenje in pospravljanje stanovanja, najraje pa skrbijo za živali. Vsako leto se nam pridruži nekaj piščancev, ki jih izvalijo njihove koklje pod našim budnim in skrbnim nadzorstvom. Teh „kinder jajčkov“ so najbolj veseli. S prodajo jajc pa tudi nekaj malega zaslužijo in se tako naučijo, da denar iz bankomata ne pride sam od sebe.

Borja (9 let): „Všeč mi je, da nam ni treba iti zgodaj zjutraj v šolo in da ne pridemo domov pozno in utrujeni. Manj naporno mi je, imamo več odmorov in prej končamo. Nimamo domače naloge. Več časa preživljamo skupaj. Ni je stvari, ki mi pri šolanju na domu ne bi bila všeč.“

V šoli sem močno pogrešala zdravo hrano. Ne gre mi v glavo, kako lahko otrokom ponujajo toliko procesirane hrane vključno z rdečim mesom, hrenovkami, klobasami, paštetami ipd., ki so po smernicah WHO (Svetovne zdravstvene organizacije) prav tako nevarni kot kajenje, ko govorimo o tveganjih za nastanek rakavih obolenj. Svoj podmladek že od malih nog učim o pravilnem vnosu hranil z vegansko hrano. Tako ne le, da prispevamo k lastnemu zdravju, zmanjšujemo tudi obremenitve okolja in porabo pitne vode …
Mnogi strahovi so bili predvsem plod moje domišljije. O socializaciji šolarjev na domu lepo piše Mateja de Laat: „Razvite socialne veščine so večinoma produkt psihološke zrelosti, ki je formalna šola ne pomaga razviti, kvečjemu nasprotno. Zelo škodljiva plat t. i. napredne družbe je prav zanikanje tega, da je človek tudi individualno, ne le socialno bitje. Brez tega zavedanja ne more razviti svoje identitete. Starši lahko nalogo posredovanja družbenih vrednot in navad opravimo precej bolje kot šola, ki na stežaj odpira vrata popularni kulturi in njenim dvomljivim vrednotam. Stereotip, da so šolarji na domu slabo socializirani, so ovrgle skoraj vse raziskave in pokazale, da imajo socialne veščine celo bolj razvite od šolskih vrstnikov. S starši, ki šolamo otroke na domu, imamo organizirana redna neformalna srečanja, učne izlete in delavnice, obiskujejo pa tudi zunajšolske dejavnosti.”

Vitja (7 let): „Všeč mi je, da lahko veliko časa berem stripe, da imam veliko časa za igranje. Ni nam treba stalno sedeti v šoli.“

Tistim, ki so mi pravili, da jih bom zadušila z ljubeznijo in da sem do njih preveč zaščitniška, pa namenjam te zaključne besede: „Eden najbolj problematičnih pojavov v današnem družbenem življenju, je pojav t.i. kulture vrstnikov, ki ga v svoji knjigi z naslovom Hold On To Your Kids, natančno in jasno opiše kanadski razvojni psiholog dr. Gordon Neufeld. Kultura vrstnikov je nastala med drugim tudi zaradi popolne institucionalizacije vzgoje in izobraževanja, torej vrtcev in šol, kjer otroci preživijo večji del časa. Dolgotrajno preživljanje časa v vrtcu in šoli, kot že rečeno, prekine čustveno navezovanje otroka na starše in druge pomembne odrasle in jim tako odvzame avtoriteto. Otroci se začno navezovati eden na drugega. Drug drugemu postanejo zgled od katerega se učijo; otroci tako rekoč vzgajajo otroke. Poleg tega zaradi svoje občutljivosti na zunanje dražljaje in nesposobnosti kritičnega mišljenja (seveda, če pa zanj še niso zreli) otroci posvajajo in ponotranjajo vzorce obnašanja, čustvovanja in mišljenja popularne kulture, ki jim ga posredujejo mediji. Rezultat vsega tega je infantilizacija družbe, kateri smo priča. Najvišje vrednote so uspeh, materialno bogastvo in užitek, namesto prevzemanja odgovornosti in življenjske modrosti.”
Šolanje na domu ni za vsakogar. Nam vsekakor ustreza, zato ga bomo izvajali še naprej, iz leta v leto, z roko v roki.